Sveti oče: Pasti Božje ljudstvo s ponižnostjo in ljubeznijo

VATIKAN (petek, 2. junij 2017, RV) – Jezus svoje ovce zaupa Petru, največjemu grešniku. Povabi ga, naj Božje ljudstvo pase s ponižnostjo in ljubeznijo, tudi sredi svojih napak in grehov. Tako je spomnil papež Frančišek danes zjutraj med sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Jezus izbere največjega grešnika
Njegova homilija se je nanašala na današnji evangeljski odlomek, v katerem se vstali Jezus pogovarja s Petrom na obali jezera, kamor je bil apostol poklican. Njun dialog je miren, veder, med prijatelji, v ozračju Gospodovega vstajenja. Jezus Petru zaupa svoje ovce, ko mu zastavi tri vprašanja. Sprašuje ga, če ga ljubi: »Jezus izbere največjega grešnika med apostoli. Ostali so zbežali, ta pa ga je zatajil: 'Ne poznam ga.' A Jezus ga vpraša: 'Ali me ljubiš bolj kakor tile?' Jezus izbere največjega grešnika.«

Pasti Božje ljudstvo s ponižnostjo in ljubeznijo
Da bi pasel Božje ljudstvo, je bil torej izbran največji grešnik. To nam daje misliti, je pripomnil sveti oče. Jezus Petru naroči, naj njegove ovce pase z ljubeznijo: »Ne jih pasti z visoko dvignjeno glavo, kakor veliki vladar, ne: pasti jih s ponižnostjo, z ljubeznijo, kakor Jezus. To je poslanstvo, ki ga Jezus da Petru. Da, z grehi, z napakami. Res je celo, da Petru ravno po tem dialogu spodrsne, stori napako, pade v skušnjavo radovednosti in Gospodu reče: 'Kaj pa ta drugi učenec, kam bo šel, kaj bo storil?' Z ljubeznijo, sredi lastnih napak, lastnih grehov … Z ljubeznijo: 'Kajti te ovčice niso tvoje ovčice, ampak so moje ovčice,' pravi Gospod. 'Ljubi. Če si moj prijatelj, moraš biti prijatelj tudi njim.'«

Peter izbere križanje z glavo navzdol
Papež je spomnil, kako je Peter zatajil Jezusa pred deklo velikega duhovnika. Ko zataji Gospoda, je odločen, kakor je bil odločen, ko je izpovedal: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Toda ko se takoj po zatajitvi sreča z Jezusovim pogledom, je apostol, ki je bil pogumen, ko je zatajil, sedaj sposoben grenko jokati. In potem, po celem življenju služenja Gospodu, konča enako kakor Gospod: na križu. Pa vendar se ne ponaša, da je kakor On, ampak prosi, da bi ga križali z glavo navzdol. Tako se namreč vidi, da ni kakor Gospod, ampak je služabnik: »To je tisto, kar lahko vzamemo iz tega dialoga, iz tega tako lepega, tako vedrega, tako prijateljskega, tako sramežljivega dialoga. Naj nam Gospod vedno daje milost, da bi skozi življenje šli s sklonjeno glavo: z dvignjeno glavo zaradi dostojanstva, ki nam ga Bog daje, toda s sklonjeno glavo, ker vemo, da smo grešniki in da je edini Gospod Jezus, mi pa smo služabniki.«