2017-06-03 18:45:00

Msgr. Andrej Glavan: Samo to je pot: spominjanje in sprava


KOČEVSKI ROG (sobota, 3. junij 2017, RV) – V Kočevskem Rogu pod Krenom je potekala spominska svečanost za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Somaševanje je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po maši je bil posebni spominski program. Molitev za vse žrtve pobojev pa se je začela že ob 10.00.

Molitev in polaganje vencev

Celotna maša

Spominski program

Uvod v mašo

Homilija msgr. Andreja Glavana

Pridružujem se pozdravnim besedam gospoda kočevskega dekana, posebej pozdravljam vse, ki ste od sinoči tu bedeli in molili. Prav tako pozdravljam pevce iz Zagradca, ki ste se odločili in odzvali vabilu, da danes sodelujete pri bogoslužju tu v Kočevskem Rogu.

Danes, na prvo soboto – posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu in na binkoštno vigilijo, dan pred velikim binkoštnim praznikom, smo se zbrali, da se poklonimo žrtvam povojnih pobojev. Vsako leto nas je, žal, manj, ker vsako leto veliko svojcev odide tja, kamor je Kristus po vstajenju in vnebohodu šel, da nam prostor pripravi, če le verujemo v odrešenjsko moč Kristusovega križa in v njegovo zmago nad zlom in smrtjo.

Že zdaj se zahvaljujem vsem, ki ste prišli, g. župniku Damjanu in njegovi ekipi, vodstvu Nove slovenske zaveze in še posebej pevcem iz župnije Zagradec, ki ste sprejeli povabilo za sodelovanje pri današnji maši. Molili bomo in trkali na Marijino brezmadežno Srce, saj je danes 1. sobota v mesecu. Letos, ob 100-letnici fatimskih dogodkov, se spominjamo, da je Marija v Fatimi govorila, da se lahko zlo, ki ga je začela brezbožna revolucija v Rusiji in se je kot povodenj razširila po vsem svetu, tudi k nam, premaga le z molitvijo in prostovoljnimi žrtvami za grehe in vse zločine. Ona, ki je mati vseh, tako Abela kot Kajna, vseh, ki so zagrešili zločine in mati žrtev vseh revolucij, tudi teh, ki se jih danes spominjamo, lahko posreduje, da bi znali odpuščati, delati in moliti in nekaj narediti za spravo. Zato smo se danes odločili za mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu.

Samo to je pot: spominjanje in sprava. Sicer se nezaslišana tragedija, n. pr. Barbarin rov – ki so Pompeji totalitarnega komunističnega režima, kot je to tragedijo označil strokovnjak sodne medicine prof. Balažic. To, kar se je dogajalo, pravijo, presega vse podobe in domišljijo Dantejevega pekla.

Tu se zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave, da se nikoli več kaj takega v našem narodu ne bi ponovilo. Muzeji v Auschwitzu ali Dachauu ali pa pričevanja o zločinih pri nas, ker podobnega muzeja za ta povojna hudodelstva pri nas še ni, imajo namen, da ta zavržna dejanja ne preidejo v pozabo. Vemo, da resnica slej ko prej pride na dan, če ne prej, pa po 100 letih, kot je bil zločin-genocid nad Armenci.  A vendar ima misel (Georgea Santayana) svojo težo: »Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo.« Zato sem bil zgrožen in predvsem žalosten, ko sem bral izjavo predsednika borčevske organizacije na internetnem Dnevniku: »Sprave ni in je ne bo in je ne sme biti. Edino, kar lahko dosežemo, je, da po zgodovini ne kopljemo, temveč pustimo, da se stvari pomirijo.« Verjetno je hotel reči, da se zločini pozabijo.

Sociolog dr. Bahovec pravi: »Kot kristjani in državljani in civilna družba si moramo zastaviti vprašanje: Ali lahko živimo brez resnice dejstev iz preteklosti? Delitve, ki so jih mnogi drugi narodi, celo nekdanji sovražniki in nasprotniki uspešno presegli, pa nas dušijo do te mere, da preprečujejo, da bi se skupaj v široki družbeni komunikaciji soočili s krizo, da bi tako prišli do sinergije in sodelovanja ljudi različnih pogledov.«

Smo pred velikim binkoštnim praznikom. Samo Sveti Duh, ki je spreobrnil srca apostolov, jih opogumil za junaško pričevanje vse do smrti in zedinil ljudi, ki so govorili različne jezike, lahko nas spreobrne v pristne pričevalce sprave. Nasprotnike sprave pa lahko navdihne, da bi se začeli spraševati, kaj naj storijo, tako kot Judje po Petrovem binkoštnem govoru, ko je govoril, da so Jezusa po krivem obsodili na smrt. Prosimo Svetega Duha, naj poglobi našo vero in obudi upanje, kljub tolikim razočaranjem, ki jih glede priznanja krivde in krivičnosti pokopov zlasti med civilnimi medvojnimi in povojnimi žrtvami srečujemo. Naj Sveti Duh naredi preobrazbo, da se bo moglo uresničiti nekaj podobnega kot v Jeruzalemu, ko so ljudje različnih jezikov razumeli Petra, ko je govoril.

Dragi bratje in sestre! Poslušali smo Božjo besedo, ki nam edina vliva tolažbo in upanje v zmago resnice in pravice in nepremagljivo moč odpuščajoče ljubezni. On, ki je sam okusil temo trpljenja in smrti, on, najbolj nedolžen med vsemi nedolžnimi žrtvami hudobije sveta, je dosegel slavo vstajenja in tako dokazal, da smrt, trpljenje in krivica niso zadnje stvarnosti. Zadnja postaja je novo življenje v Kristusu. Prepričan sem, da ga je velika večina teh, ki se jih v teh tednih spominjamo ne več kot 600 kalvarijah, to življenje doseglo in se jim danes lahko priporočamo. Jezus je dejal, če so preganjali mene, bodo tudi vas. To Kalvarijo kristjani doživljamo že skozi 2000-letno zgodovino, saj so kristjani tudi trenutno najbolj preganjana skupnost na svetu in tarča slepega nedoumljivega sovraštva. Med svetlimi zgledi izstopajo zlasti zgledi naših slovenskih mučencev. Prof. Metod Benedik pripravlja predstavitev njihovih mučeniških zgodb in pričevanj.

Prosimo pa tudi Marijo, naj sprejme v svoje milostno srce vse žrtve in krvnike. Vse, ki so bili pobudniki zločinov in tiste, ki so jih zapeljani in naščuvani izvrševali in so morali pozneje prestajati očitke vesti. Vest se jim je oglašala še zlasti, če so neusmiljeno morili žene, otroke in celo noseče matere. Naj se uresniči to, kar je p. Marko upodobil v mozaiku v tej kapeli, da bi se pri mizi večnega življenja mogla srečati oba, žrtev in zločinec. Prosimo njo, ki je napovedala zaradi molitve rožnega venca celo spreobrnjenje Rusije, ki je povzročila cunami krvavih revolucij, tudi naše, naj nam izprosi čudež in gane srca vseh, da bi si že tudi tu na zemlji bratsko podali roke, da bi mogli živeti spravljeni in bolj veseli.Amen.

Govor Helene Jaklitsch
Dragi romarji, dragi prijatelji, kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletji počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt. Domači so spomin nanje nosili v najglobljem kotičku svojega srca. V tistem delu srca, do katerega pogled onega, ki je hotel videti in obvladovati vse, ni segel. V teh desetletjih je bilo izmoljenih neskončno število rožnih vencev. Za pobite in njihove rablje.

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletji zdelo, da je bila njihova smrt zaman, saj nismo imeli domovine brez totalitarizma, ne domovine, ki bila svobodna. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Kdo ve, če bi danes živeli v lastni državi, če bi ne bilo njihove življenjske daritve. Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi.

Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve –  tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve.

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so, v varnem zavetju gozdov, za vsako ceno hoteli oblast. Predvsem pa za ceno naroda, iz katerega so sami prišli in jim vendar ni pomenil nič. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim. In vendar niso omahovali, niso se pustili ustrahovati, temveč so se pogumno uprli. Raje so tvegali svoja življenja, kot da bi se odpovedali svojim idealom, strnjenim v vsega treh besedah: Bog, narod, domovina.

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jih je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če nočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.

Vzor so nam ti fantje in možje v svoji neomajni zvestobi. Najprej v zvestobi, ki so jo pokazali do svojih soborcev, ne le v bojih, temveč tudi takrat, ko je bilo najhuje. Takrat, na vetrinjskem polju, ko je bilo popolnoma jasno, da jih peljejo na morišča, postavljena v domačih gozdovih, se niso razbežali ali potuhnili, temveč so šli za tistimi, ki so bili odpeljani prvi. Zvesti so ostali svojim tovarišem tudi sredi gozdov, ko so jih krvave roke rabljev silile, da izdajo svoje bližnje, svoje soborce, svoje poveljnike. Kako dragocen je njihov zgled nam, ki tako radi pokažemo s prstom na drugega, ki tako zlahka kot žrtveno jagnje darujemo svojega bližnjega, če nam to le količkaj koristi.

Vzor so nam v svoji neomajni zvestobi v veri. Z molitvijo na ustnicah so umirali v breznih in jamah. Nepredstavljiva groza je morala obdajati krvnike, ko so, namesto kletvic, iz ust brez sodbe na smrt obsojenih slišali besede odpuščanja. Zaprti v taboriščih smrti so gledali na vročem soncu umirati otroke, zaprti v taboriščih smrti so slišali predirne krike do skrajnosti mučenih. Razumeli bi jih, če bi se takrat odpovedali veri, če bi takrat prekleli Boga. Toda prav nasprotno. Njihova vera je bila najmočnejša ravno takrat, ko je iz njih odtekalo življenje. Zdi se, kot da so skupaj z Jobom ponavljali besede »Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?«(Job 2, 10) Ali je naša vera tako močna, tako zvesta?

Neomajna pa ni bila samo njihova zvestoba Bogu, temveč tudi ljubezen do domovine. Ne le tiste, ki jo bomo uživali v večnosti, temveč ljubezen do te domovine, ki se »razprostira od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev«. Radi so imeli domovino svojih pradedov, domovino svojih očetov. Prav v tej ljubezni so še posebej zgled nam, ki imamo tako težko radi svojo državo, ki so nam jo naši mučenci izprosili, vodijo in uničujejo pa jo tisti, ki je pravzaprav nikoli niso hoteli. Vsaj ne take, kot je danes – svobodne in demokratične. Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, kako zavirajo njen razvoj in kako zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim. Tako lahko zgroženi opazujemo, kako Vrhovno sodišče daje danes legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, kot jih izvaja Islamska država. Težko je imeti rad takó zlorabljeno državo, toda prav ti fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, nam z zgledom kažejo, da kljub vsemu, kar so doživeli in pretrpeli, kljub vsem preizkušnjam in krivicam, domovine niso nikoli nehali ljubiti. To je bila njihova domovina in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak, ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli. Ob tem poskušam razumeti nerazumljivo, obenem pa sem jim za zgled, ki so mi ga dali, neizmerno hvaležna. Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je narod za mnoge nekaj preživetega, ljubezen do domovine pa pojem za nestrpnost, njihov zgled še kako potrebujemo. Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah,  temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči, nič se ne da. Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo. Četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!








All the contents on this site are copyrighted ©.