Otroški vlak v Vatikanu. Sveti oče: Dobro je, ko delajo vsi skupaj

VATIKAN (sobota, 3. junij 2017, RV) – »Dečki in deklice, pravijo mi, da moram kaj povedati. A jaz rad poslušam! Ti, bi rad govoril …? Pridi, pridi …« S temi besedami se je začel papežev sproščeni dialog z otroki, ki so danes prispeli v Vatikan s t. i. otroškim vlakom. Gre za pobudo, ki je letos že petič zapovrstjo potekala pod okriljem 'Dvorišča za pogane' Papeškega sveta za kulturo. Predsednik tega dikasterija, kardinal Gianfranco Ravasi, je med pozdravnim nagovorom povedal, da so se otroci na današnje srečanje pripravljali več mesecev. In sicer s pomočjo knjige, ki so jo napisali strokovnjaki in ki kaže, kako je zemlja takrat, ko se zdi »hudobna«, v resnici kakor človek, ki je bolan, ima vročino, in se začne tresti. Na vlaku je bilo tokrat namreč okoli 400 otrok, starih od 6 do 12 let, ki prihajajo iz krajev v osrednji Italiji, katere je v zadnjem letu prizadelo več potresov.

Dialog z otroki: Kako je bilo prve dni po potresu?
Papež Frančišek je otroke med pogovorom v atriju dvorane Pavla VI. povabil, naj mu povedo, kako so živeli prve dni po tragediji. Neki deček je tako povedal, da je bila večina hiš in cerkva uničenih. Po močnih potresnih sunkih pa je čez bregove stopila tudi reka, ki je bila dotlej plitva. Nekdo drug je poudaril, da je bilo tiste dni težko, saj so se porušile tudi šole. Papež sam je videl, ko je obiskal tiste kraje, da se je šolski pouk odvijal v šotorih. Ponekod je še sedaj tako. Drugje, kot je povedal eden od otrok, pa so si lahko opomogli s pomočjo prinesenih montažnih hišk. Pri tem je papež Frančišek poudaril, da je po takšnih katastrofah pomembno najti moč, da »se pobere«.

Otroci so mu nadalje povedali, da so šolo nekaj časa po potresu imeli popoldne. Sedaj so urniki ponovno običajni in pouk poteka do pol dveh, kar je bolje, saj so dopoldne bolj spočiti. Nihče od otrok zaradi potresa ni izgubil šolskega leta. Gaia iz kraja Acquasanta je papežu Frančišku povedala, da so bili sprva hudo prestrašeni. Ni se vedelo, kdo je preživel, kaj se je zgodilo z domovi drugih. Toda na srečo so se rešili vsi, saj v njihovem kraju ni bilo tako velike škode. Šola je bila nekaj časa nedostopna, a nato so jo s sodelovanjem vseh obnovili. »To je dobro, kajti ko delajo vsi skupaj, vsi za isti cilj, gredo stvari bolje,« tako ji je odvrnil sveti oče. Da so po potresu ponovno začeli s poukom, pa je bilo potrebno več časa v kraju Norcia, je povedal Juan Camillo. Šola se je večkrat selila, najprej v šotore in nato v prostore srednje šole. Šele marca so ponovno začeli z običajnim poukom.

Deklica Ginevra je povedala, da se je med potresom povsem porušila hiša njene babice. Le-ta se je na koncu rešila. Maria Vittoria iz Cascie, kjer je prav tako bilo veliko problemov, pa je papeža povabila, naj jih obišče. Neki drugi deklici, ki je rekla, da bi rada šla v restavracijo, je sveti oče odvrnil s šalo, da kadar nekdo reče tako, to pomeni, da želi, da papež srečanja »ne bi preveč podaljševal«.

Gospod nam pomaga, da si opomoremo
Svoj pogovor z otroki je tako sklenil z besedami, da je tisto, kar so doživeli, nekaj grdega, katastrofa. In katastrofe ranijo dušo: »Toda Gospod nam pomaga, da si opomoremo. Zaupate v Gospoda?« Otroci so mu odgovorili: »Da!« Skupaj so nato zmolili Zdravamarijo, da bi se Mariji zahvalili za lepe stvari v času te katastrofe: »Ena od stvari, ki so Jezusu najbolj všeč, ena od besed, ki so Gospodu najbolj všeč, je beseda: 'najlepša hvala'.«