Pomen papeževega obiska na grobovih duhovnikov Milanija in Mazzolarija

VATIKAN (ponedeljek, 5. junij 2017, RV) – Papež Frančišek bo v torek, 20. junija, poromal na grobova dveh italijanskih duhovnikov: Lorenza Milanija in Prima Mazzolarija. Gre za dva pastirja »z vonjem po ovcah«, ki sta blizu papeževemu pogledu na Cerkev, ki se sklanja k poslednjim, ki spremlja pot vseh, še zlasti oddaljenih. Don Milani je pokopan v župniji Barbiana blizu Firenc, kjer je tudi deloval. Don Mazzolari pa v kraju Bozzolo blizu Mantove.

Tema ubogih je skupna obema duhovnikoma
Papežev obisk bo zasebne narave. Več o njegovem pomenu je za Radio Vatikan povedal profesor Agostino Giovagnoli, docent sodobne zgodovine. Oba duhovnika imata za nedavno zgodovino Cerkve v Italiji globok pomen. Na nek način sta sporni osebnosti, saj sta, čeprav vedno pokorna, nakazala poti, ki niso bile tiste, po katerih je hodila velika večina italijanskih katoličanov v njunem času. Don Milani (1923–1967) je postavil pod vprašaj oblike pastoralnega delovanja, zlasti na področju odnosa do ubogih. Prav tema ubogih je tista, ki je skupna obema duhovnikoma. Don Mazzolari (1890–1959) je tudi v majhni stvarnosti kraja Bozzolo uspel izraziti daljnosežen pogled na primer celo v okviru vprašanj, ki zadevajo mir v svetu.

Soglasje s papežem Frančiškom
Med pristopom papeža Frančiška, to je pastoralnim spreobrnjenjem, o katerem govori večkrat, in odločitvami, četudi drugačnimi, don Milanija in don Mazzolarija obstaja globoko soglasje: »Ko gre obiskat kraje, kjer se ohranja spomin na ta dva duhovniška lika, papež Frančišek nedvomno poudarja to soglasje, in zatorej je na nek način, četudi zaseben, ta obisk sporočilo: sporočilo za italijansko Cerkev. Je sporočilo o tisti odločitvi za uboge, ki je za papeža Frančiška tako temeljna.« Obenem pa je tudi sporočilo v okviru velikega prehodnega obdobja, ki ga je celotna Cerkev začela že pred koncilom in ki je po le-tem dejansko postalo njena pot.

Vez s sedanjim predsednikom Italijanske škofovske konference
Obisk je na programu nekaj tednov po imenovanju kardinala Bassettija za predsednika Italijanske škofovske konference. Gre za še enega pastirja »z vonjem po ovcah«. In kardinal Bassetti je svojo formacijo prejel ravno v firenškem okolju, in sicer v petdesetih in šestdesetih letih, ko je bilo tam mogoče občutiti živo prisotnost duhovnikov Milanija in Mazzolarija. Njuni osebnosti sta mlademu Bassettiju nedvomno dajali misliti. Zanj sta predstavljala vzor, ki naj bi mu sledil. Tako obstaja tudi ta vez s predsednikom Italijanske škofovske konference, ki bo, kot si je mogoče predstavljati, pustila sled v današnji Cerkvi v Italiji.