Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež med današnjo katehezo: Bog je Oče. Ne more biti brez človeka

Papež Frančišek med splošno avdienco

07/06/2017 11:39

VATIKAN (sreda, 7. junij 2017, RV) – Kateheza med današnjo splošno avdienco je imela naslov Očetovstvo Boga – izvir našega upanja. Papež Frančišek je izpostavil, da je naš Bog Oče, ki ne more biti brez človeka. Izhajal je iz odlomka iz Lukovega evangelija, ko Jezus učencem pove, kako naj molijo k Očetu:

»Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: 'Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.' Rekel jim je: 'Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!'« (Lk 11,1-4).

»Oče …«
V Jezusovi molitvi je bilo nekaj očarljivega, tako da so ga nekega dne njegovi učenci prosili, naj jih nauči moliti. Prizor najdemo v evangeliju po Luku, ki je med vsemi evangelisti največ dokumentiral skrivnost Kristusa v molitvi. Njegovi učenci so presunjeni, da se Jezus, predvsem zjutraj in zvečer, umakne v samoto in se potopi v molitev. In zato ga nekega dne prosijo, naj tudi njih nauči moliti (glej Lk 11,2).

In takrat nam Jezus posreduje najpomembnejšo krščansko molitev: Očenaš. V primerjavi z Matejem nam Luka predstavi krajšo obliko Jezusove molitve, ki se začne s preprostim vzklikom »Oče« (Lk 11,2).

Revolucija krščanstva: Bog, ki je Oče

Vsa skrivnost krščanske molitve je zaobjeta ravno tukaj, v tej besedi: imeti pogum in Boga imenovati z imenom Oče. To potrjuje tudi bogoslužje, ko nas z izrazom »upajmo si reči« vabi, naj skupaj molimo Jezusovo molitev.

Boga klicati z imenom Oče namreč ni nekaj samoumevnega. Prej bi uporabljali bolj vzvišene nazive, ki se nam zdijo spoštljivejši do njegove transcendence. A klicati ga Oče nas postavlja v zaupen odnos z njim, kakor otrok, ki se obrne na svojega očeta in ve, da je ljubljen in da on zanj skrbi. »To je velika revolucija, ki jo krščanstvo odtisne v versko psihologijo človeka. Skrivnost Boga, ki nas vedno očara in ob katerem se čutimo majhne, vendar pa nam ne povzroča več strahu, ne tlači nas, ne žalosti nas. To revolucijo je težko sprejeti v našo človeško dušo,« je zatrdil papež Frančišek in pojasnil, da so celo žene v pripovedi o vstajenju, potem ko so videle prazen grob, zbežale stran, kajti »trepetale so in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Jezus pa nam razkriva, da je Bog dobri Oče, in nam pravi: »Ne bojte se!«

Oče, ki je ljubezen
Papež je zatem spregovoril o priliki o usmiljenem očetu (glej Lk 15,11-32). Jezus pripoveduje o očetu, ki je do svojih dveh sinov ena sama ljubezen. Je oče, ki ne kaznuje svojega sina zaradi nespametnosti in ki mu celo zaupa njegov del dediščine ter ga pusti, da odide od hiše. »Bog je Oče, pravi Jezus, ampak ne na človeški način, kajti na tem svetu ni nobenega očeta, ki bi se obnašal kakor ta iz prilike. Bog je Oče na svoj način: dober, nezaščiten pred svobodno samovoljo človeka, zmožen spregati samo glagol 'ljubiti'.«

Ko se uporniški sin, potem ko je vse zapravil, navsezadnje le vrne v svojo rojstno hišo, mu oče ne našteva kriterijev človeške pravičnosti, ampak čuti predvsem potrebo po odpuščanju. S svojim objemom dá sinu razumeti, da je v vsem tistem dolgem času odsotnosti, boleče manjkal njegovi očetovski ljubezni.

Pavel ohrani aramejski izraz »abbà«
»Kakšna neizmerna skrivnost je ta Bog, ki goji to vrsto ljubezni do svojih otrok!« je izpostavil papež. Morda ravno zaradi tega apostol Pavel, ko govori o središču krščanske skrivnosti, ne prevede v grščino Jezusove besede, ki se v aramejščini glasi »abbà«. Sveti Pavel se v svojih pismih dvakrat dotakne te teme (glej Rim 8,15; Gal 4,6) in obakrat to besedo pusti neprevedeno, pusti jo v isti obliki, v kateri je zacvetela na Jezusovih ustnicah: »abbà«, kar je še globlji izraz v primerjavi z besedo »oče«, ki se lahko prevaja tudi kot »očka«, »ata«.

Bog ne more biti brez človeka
»Dragi bratje in sestre, mi nikoli nismo sami,« je dejal papež ob koncu kateheze. Lahko smo oddaljeni, imamo sovražno držo ali celo povemo, da smo brez Boga. Evangelij Jezusa Kristusa pa nam razodeva, da Bog ne more biti brez nas. »On ne bo nikoli Bog brez človeka.«  On je tisti, ki ne more biti brez nas, kar je velika skrivnost: »Bog ne more biti Bog brez človeka.« Kot je poudaril Frančišek, je ta gotovost »izvir našega upanja«, ki je varovana v vseh prošnjah Očenaša. Ko potrebujemo pomoč, nam Jezus ne pravi, naj se predamo in se zapremo vase, ampak naj se obrnemo na Očeta in ga z zaupanjem prosimo. Vse naše potrebe, od tistih najbolj očitnih in vsakdanjih, kot so hrana, zdravje, delo, pa vse do potrebe, da se nam odpusti in se nas podpira v skušnjavah, niso zrcalo naše osamljenosti. Tu je Oče, ki nas vedno gleda z ljubeznijo in nas zagotovo ne zapušča.

Papež Frančišek je vse vernike, ki so se zbrali na Trgu svetega Petra, povabil, naj v tišini pomislijo na svoje težave in potrebe, obenem pa naj tudi pomislijo na Očeta, ki ne more biti brez njih in ki jih v tem trenutku gleda. Vsi skupaj so zatem zmolili Očenaš.

07/06/2017 11:39