Starodavni iraški rokopisi na ogled v Rimu

RIM (četrtek, 8. junij 2017, RV) – Od 10. do 17. junija si bo v Rimu mogoče ogledati razstavo starodavnih iraških rokopisov: Grandes Heures des Manuscrits irakiens. Gre za priložnost videti »dragoceno dediščino, ki prihaja iz težko preizkušane dežele Irak«, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, ki bo razstavo tudi odprl.

V svojem članku posebno misel namenja iraškim sinovom in hčeram, ki še naprej živijo in pričujejo za vero v vstalega Kristusa. Spominja tudi na vse, ki so bili v preteklosti ali v sedanjem času sprejeti v diasporah v tujini. Tu izstopa predvsem Francija.

Kardinal Sandri zatem pravi, da bodo obiskovalci razstave v rokopisih lahko kontemplirali zaklad, ki se je ohranjal in posredoval iz generacije v generacijo. Razstavljeni bodo dokumenti vere, ki so našim bratom in sestram v preteklosti omogočali liturgična obhajanja, študij Svetega pisma in poglobitev drugih snovi. Ti rokopisi so bili ustvarjeni in hranjeni na prostoru, kjer je bila krščanska skupnost manjšina. Vseeno pa ji je bila dana možnost, da doprinese svoj delež h gradnji skupnega dobrega, tako da razvija različne izraze lastne kulture: umetnost, glasbo, književnost in znanost.

Spomin na to preteklost svobode in pričevanja željo po stabilnosti, ki razvnema sedanjost, preoblikuje v prošnjo, da bi se Gospod dotaknil src nasilnih in bi vsem podelil tako zelo pričakovani mir.

Kardinal Sandri nato izraža hvaležnost francoskim kulturnim ustanovam, ki sodelujejo pri realizaciji razstave v Rimu. Za ohranjanje iraških rokopisov so dale na razpolago tudi prostor v narodnih arhivih. S to odločitvijo je bil zahodnemu svetu omogočen dostop do dragocene dediščine, ki jo v Iraku postopoma uničuje slepo nasilje, prav tako kakor tudi starodavne spomenike. Že slednje je samo po sebi boleče dejanje, še bolj graje vredna pa je prizadevnost, s katero se dokumentira in širi poskus, da bi izkoreninili pričevanje tisočletne zgodovine narodov, ki so živeli v deželah ob Tigrisu in Evfratu.

Če nekateri uničujejo, še dodaja na koncu prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, se moramo mi pokloniti tistim, ki so se preroško odločili, da prebivajo v Iraku, in so se poglobili v življenje ter gradijo rodovitne vezi z Zahodom, v polnem spoštovanju posebnosti vzhodnih tradicij in obredov. To so tisti, zahvaljujoč katerim je bilo mogoče rešiti pred uničenjem številne razstavljene rokopise.