2017-06-14 13:20:00

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi


5 Mz 8,2-3.14-16
Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali se boš držal njegovih zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.

Glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji, kjer ni vode; ki ti je točil vodo iz kremenaste skale; ki te je v puščavi hranil z mano, ki je tvoji očetje niso poznali. Tako te je poniževal in preizkušal, da bi ti pozneje izkazoval dobrote.

1 Kor 10,16-17
Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, mar ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, mar ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo vsi deležni enega kruha.

Jn 6,51-58
Govor v shodnici v Kafarnáumu
»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.
Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.
Kruh pa, ki ga bom jaz dal,
je moje meso za življenje sveta.«
Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel:
»Resnično, resnično, povem vam:
Če ne jeste mesa Sina človekovega
in ne pijete njegove krvi,
nimate življenja v sebi.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri,
ima večno življenje
in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Kajti moje meso je resnična jed
in moja kri resnična pijača.
Kdor jé moje meso in pije mojo kri,
ostaja v meni
in jaz v njem.
Kakor je mene poslal živi Oče
in jaz živim po Očetu,
tako bo tudi tisti, ki mene uživa,
živel po meni.
To je kruh, ki je prišel iz nebes;
ne tak, kakršnega so jedli očetje
in so pomrli:
kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Misli cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi, da je današnji odlomek 1 Kor 10,16-17, »eden redkih, v katerim je opisana evharistija. Ko prejmemo kelih blagoslova v svoje roke, pojemo hvalnico Bogu, saj jo je prelil za naše zveličanje. Zatem storimo to, kar delajo tisti, ki se imajo radi, usmerimo svoje oči na en sam dar.«

Sveti Avguštin v svojih razlagah Janezovega evangelija o Jezusovi trditvi: »Kruh pa, ki ga bom jaz dal je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51), pravi: »Kako bo meso, torej človek, ki je iz mesa, mogel razumeti, zakaj je Gospod kruhu rekel meso? On imenuje kruh tisto meso, ki ga človek ne more razumeti. Poslušalci so bili zaradi tega zgroženi in so rekli, da je preveč. Verniki pa nasprotno dokazujejo, da poznajo Kristusovo telo, ko ob tem priznajo, da so Kristusovo telo«.

Misli Benedikta XVI.
Zelo pomembno je priznati središčno vlogo obhajanja, v katerem Gospod skliče svoje ljudstvo, ga zbere okrog gostije besede in kruha življenja, ga hrani in združuje s seboj v darovanju. Vse to pa mora biti postavljeno v pravo ravnotežje. Pravilni poudarek na obhajanju evharistije je bil storjen na škodo češčenja kot izraza vere in molitve, namenjenega Jezusu, ki je resnično navzoč v oltarnem zakramentu. Ta neuravnoteženost je pustila posledice tudi v duhovnem življenju vernikov. S tem, da se osredotoči le na odnos z Jezusom, Evharistijo samo v trenutku svete maše, se tvega, da se njegova navzočnost odstrani iz preostalega bivanjskega časa in prostora. Tako se manj zaznava občutek stalne in konkretne Jezusove navzočnosti med nami in z nami. Zakrament Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje. Napačno je namreč postavljati v nasprotje evharistično obhajanje in evharistično češčenje. Češčenje Najsvetejšega je namreč duhovno 'okolje', v katerem skupnost lahko dobro in v resnici obhaja evharistijo. Srečanje z Jezusom pri sveti maši se zares in v polnosti uresničuje takrat, ko skupnost spozna, da Jezus biva v Najsvetejšem zakramentu, nas pričakuje in vabi na svojo gostijo, in po maši ostane z nami s svojo zaupno in tiho navzočnostjo, nas spremlja s svojim posredovanjem, sprejema naše duhovne žrtve in jih daruje Očetu.

Uživanje obhajila in češčenje gresta skupaj. Da bi se zares pogovarjali z drugo osebo, jo moramo poznati, znati ji biti blizu v tišini, jo poslušati in gledati z ljubeznijo. Resnična ljubezen in resnično prijateljstvo živita vedno v tej vzajemnosti pogledov, trenutkov tišine, zgovornih in polnih spoštovanja, da je srečanje tako globoko doživeto, na oseben način in ne površinsko.








All the contents on this site are copyrighted ©.