Papež med katehezo: Nihče ne more živeti brez ljubezni

VATIKAN (sreda, 14. junij 2017, RV) – Ljubljeni otroci, gotovost upanja je naslov današnje kateheze, ki jo je imel papež Frančišek med redno splošno avdienco na Trgu svetega Petra. Izpostavil je, da vsak človek potrebuje ljubezen. Ljubezen je tista, ki odstrani žalost in osamljenost. Sloni pa na ljubezni Boga, ki človeka vedno prvi ljubi. »Obstaja Nekdo, ki je v nas vtisnil prvobitno lepoto, ki je noben greh, nobena napačna odločitev ne bo mogla v celoti odstraniti. Mi smo pred Božjimi očmi vedno male fontane, iz katerih teče dobra voda.«

Brez ljubezni ne moremo živeti

»Nihče med nami ne more živeti brez ljubezni,« je papež začel katehezo. »Pademo lahko v strašno zasužnjenost, če mislimo, da si je ljubezen treba zaslužiti. Morda velik del tesnobe sodobnega človeka izvira ravno iz tega: verjeti, da nismo močni, privlačni in lepi, in se torej nihče ne bo ukvarjal z nami. Mnoge osebe danes iščejo vidnost samo zato, da bi zapolnile notranjo praznino. Kakor da bi bili osebe, ki večno potrebujejo potrditve.« A si predstavljate svet, kjer vsi moledujejo, da bi pri drugih vzbudili pozornost, nihče pa ni pripravljen »zastonj imeti rad« drugo osebo? Zdi se sicer človeški svet, a v resnici je to stvarnost pekla. Mnogi človekovi narcisizmi nastanejo iz občutka osamljenosti in tudi osirotelosti. Za mnogimi vedenji, na videz nerazložljivimi, se skriva vprašanje: Je mogoče, da jaz nisem vreden, da bi me kdo poklical po imenu, da bi torej bil ljubljen? Kajti ljubezen vedno kliče po imenu.

Človeško življenje je izmenjava pogledov
Ko ni in se ne čuti ljubljenega najstnik, lahko pride do nasilja, je nadaljeval sveti oče. Za mnogimi oblikami družbenega sovraštva in hudodelstva je vedno srce, ki ni bilo prepoznano. Ne obstajajo hudobni otroci, kakor tudi ne obstajajo zlobni najstniki, ampak obstajajo »nesrečne osebe«. »In kaj nas lahko naredi srečne, če ne doživetje dane in prejete ljubezni?« je zatrdil papež. »Življenje človeškega bitja je izmenjava pogledov. Nekdo, ki nas gleda, nam izvabi prvi nasmeh. In se zastonj nasmejimo nekomu, ki je zaprt v žalosti in mu tako odpremo pot izhoda.«

Prvi Božji korak je korak ljubezni
Prvi korak, ki ga Bog naredi proti nam, je korak vnaprejšnje in brezpogojne ljubezni. Bog prvi ljubi. Bog nas ne ljubi, ker je v nas nek razlog, ki vzbuja ljubezen. Bog nas ljubi, ker je on sam ljubezen, ljubezen pa po svoji naravi teži k širjenju in darovanju. Bog prav tako ne povezuje svoje dobrohotnosti z našim spreobrnjenjem. Če že, je to spreobrnjenje posledica Božje ljubezni. Papež je navedel svetega Pavla, ki pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Ko smo bili še grešniki, je ponovil sveti oče. Ko smo bili še daleč, kakor izgubljeni sin iz prilike o usmiljenem očetu: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil« (Lk 15,20). »Naš Bog je iz ljubezni opravil izhod iz samega sebe, da bi nam prišel naproti v tej pustinji, kjer je bilo nespametno, na bi jo on prehodil. Bog nas je imel rad tudi takrat, ko smo se motili,« je pripomnil Frančišek.

Bog je v nas vtisnil prvobitno lepoto
Kdo med nami ljubi na ta način, če ne mati ali oče? Mama ima še naprej rada svojega otroka, četudi je v zaporu. Mati ne zahteva odprave človeške pravičnosti, kajti vsaka napaka zahteva odkupitev, vendar pa nikoli ne neha trpeti zaradi svojega otroka. Ljubi ga tudi, ko je grešnik. Papež Frančišek je dodal, da enako počne tudi Bog z nami, saj smo njegovi ljubljeni otroci. »Nobenega prekletstva ni nad našim življenjem, ampak samo dobrohotna beseda Boga, ki je naše življenje potegnil iz niča.« Resnica vsega tega je tisti odnos ljubezni, ki povezuje Očeta s Sinom po Svetem Duhu, odnos, v katerega smo sprejeti po milosti. V njem, v Jezusu Kristusu, smo mi bili hoteni, ljubljeni, zaželeni. »Obstaja Nekdo, ki je v nas vtisnil prvobitno lepoto, ki je noben greh, nobena napačna odločitev ne bo mogla v celoti odstraniti. Mi smo pred Božjimi očmi vedno male fontane, iz katerih teče dobra voda,« je izpostavil papež. Spomnil je na Jezusove besede Samarijanki: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14).

Nesrečno osebo je treba objeti
Da bi spremenili srce osebe, ki je nesrečna, jo je treba predvsem objeti, je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek. Začuti naj, da je zaželena, da je pomembna, in nehala bo biti žalostna. »Ljubezen kliče ljubezen močneje kot pa sovraštvo kliče smrt. Jezus ni umrl in vstal zase, ampak za nas, da bi naši grehi bili odpuščeni.« To je torej čas vstajenja za vse, čas, da se ubogi dvignejo iz obupanosti, predvsem tisti, ki ječijo v grobu že več kot tri dni. Sveti oče je sklenil s prošnjo: »Naj tu, po naših obrazih zapiha veter osvoboditve. Naj tukaj vzkali dar upanja. Upanje pa je upanje Boga Očeta, ki nas ljubi takšne, kot smo. Vedno nas ljubi. Vse nas ljubi, dobre in slabe.«

Papež Frančišek pozdravil tudi bolnike
Pred začetkom splošne avdience se je papež najprej zaustavil v Avli Pavla VI. in pozdravil bolnike. Ti so namreč dogajanje na Trgu svetega Petra zaradi vročine spremljali preko velikih monitorjev. »Ena skupina tukaj, druga skupina tam, spet druga drugje, a vsi povezani. Takšna je Cerkev. In kdo jo povezuje? Sveti Duh,« jim je dejal. Preden jim je podelil blagoslov, so skupaj še molili k Svetemu Duhu, Očenaš in Zdravamarijo.