Papež v predgovoru h knjigi 'Korozija' o pokvarjenosti

VATIKAN (četrtek, 15. junij 2017, RV) – V knjigi z naslovom Korozija  je izšel intervju italijanskega filozofa Vittoria V. Albertija s kardinalom Petrom Kodwojem Appiahom Turksonom, prefektom Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju in nekdanjim prefektom Papeškega sveta za pravičnost in mir. Predgovor je napisal papež Frančišek in izpostavil, da je treba govoriti o pokvarjenosti, obsoditi zlo ter pokazati pripravljenost, da uveljavimo usmiljenje nad ozkosrčnostjo, radovednost na predano utrujenostjo, lepoto nad ničem. Mi, kristjani in ne kristjani, smo kakor snežinke, a če se združimo, lahko postanemo plaz, močno in konstruktivno gibanje, poudari papež.

Trojni odnos človeka: z Bogom, z bližnjim, s stvarstvom
Korupcija, pokvarjenost, pomeni določeno razkosanje, prelom, razkrajanje in razpadanje. Delovanje pokvarjenosti lahko razumemo, če pogledamo odnos, ki ga ima človek s svojo najglobljo naravo. »Človeško bitje ima namreč odnos z Bogom, odnos z bližnjim, odnos s stvarstvom, torej okoljem, v katerem živi.« Ta trojni odnos, v katerega sodi tudi odnos človeka s samim sabo, daje kontekst in smisel njegovemu delovanje in njegovemu življenju na splošno. Papež izpostavi: »Ko človek spoštuje zahteve teh odnosov, je iskren, prevzema odgovornost s poštenim srcem in dela za skupno dobro. Ko pa doživi padec, se torej pokvari, ti odnosi se začnejo trgati. Tako pokvarjenost izraža splošno obliko neurejenega življenja človeka, ki je propadel.«

Pokvarjenost kot proti-družbeno vedenje
Istočasno pa pokvarjenost kaže tudi na proti-družbeno vedenje, in sicer tako močno, da razbije veljavnost odnosov in s tem stebra, na katerima je osnovana družba: koeksistenca oseb in njihova poklicanost, da to družbo razvijajo. Pokvarjenost nadomesti skupno dobro s specifičnim interesom, ki okuži vse splošne perspektive. »Rodi se iz pokvarjenega srca in je najslabša družbena nadloga, kajti povzroča velike probleme in hudodelstva, ki vključujejo vse. Pokvarjeno srce je zlomljeno srce, razbito, z nečim umazano, pokvarjeno kot telo, ki po naravi vstopi v proces razgrajevanja in začne oddajati smrad.«

Izvor je v človekovem srcu
Papež Frančišek zapiše, da kardinal Turkson v knjigi dobro razloži razvejenost različnih pomenov pokvarjenosti, pri čemer se osredotoči na notranji izvor takšnega stanja, ki klije v človekovem srcu in lahko vzklije v srcu vseh ljudi. »Vsi smo namreč zelo izpostavljeni skušnjavi pokvarjenosti: tudi kadar mislimo, da smo jo premagali, se ta lahko ponovno pojavi,« dodaja papež. Človeka je treba videti v vseh njegovih vidikih in ne kot razklanega glede na njegovo delovanje. Enako je tudi pokvarjenost treba razumeti v celovitosti, tako na človeški ravni kot na politični, ekonomski, kulturni, duhovni.

Pokvarjena oseba se ne zaveda, da sama sebe vklepa v verige. Grešnik lahko prosi odpuščanje, pokvarjenec pa na to pozablja. Nima namreč potrebe, da bi šel čez, da bi iskal poti onkraj samega sebe: je utrujen in sit, poln sebe. Izvor pokvarjenosti je namreč »utrujenost od transcendence«, kot je to brezbrižnost.

Odgovornost Cerkve
Kardinal Turkson v pogovoru raziskuje različne prehode, kjer se rodi in vsiljuje pokvarjenost, od človekove duhovnosti pa vse do družbenih, kulturnih, političnih in tudi kriminalnih konstrukcij, v ospredje pa postavi tudi identiteto Cerkve in njeno pot. »Cerkev mora poslušati se dvigati in se sklanjati nad bolečine in upanja oseb, v skladu z usmiljenjem. To mora početi brez strahu pred očiščenjem sebe, ko vztrajno išče poti za izboljšanje same sebe,« izpostavi papež Frančišek.

»Naša pokvarjenost je posvetna duhovnost, mlačnost, hinavščina, triumfalizem, pustiti, da nad našim življenje prevlada duh sveta, brezbrižnost,« našteva sveti oče. Doda, da ravno s to zavestjo mi, moški in ženske Cerkve, lahko spremljamo sami sebe in trpeče človeštvo, predvsem tisto, ki je najbolj trpi za posledicami kriminala in propadanjem, ki ga povzroča pokvarjenost.

Skupaj se boriti proti raku, ki izčrpava naša življenja
Papež ob koncu izpostavi, da novi humanizme, tako za kristjane kot ne kristjane, pomeni preporod, ponovno stvarjenje, ki ga lahko realiziramo s preroško drznostjo v zoperstavljanju pokvarjenosti. »Mi, kristjani in ne kristjani, smo kakor snežinke, a če se združimo, lahko postanemo plaz, močno in konstruktivno gibanje. Delati moramo vsi skupaj, kristjani, ne kristjani, osebe vseh verstev in neverniki, da bi se tako borili proti tej pošasti , temu raku, ki izčrpava naša življenja. Nujno se je tega zavedati. Za to pa sta potrebni vzgoja in kultura usmiljenja, potrebno je sodelovanje s strani vseh, v skladu z lastnimi možnostmi, sposobnostmi in ustvarjalnostjo,« zaključi Frančišek.