Jutranja homilija: Priznati, da smo ranljivi. In prejeli bomo Božjo moč

VATIKAN (petek, 16. junij 2017, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma svete Marte, spodbudil, naj se zavedamo, da smo slabotni, ranljivi, da smo grešniki. Samo moč Boga rešuje in ozdravlja. Nihče med nami ne more rešiti samega sebe. Da bi bili rešeni, potrebujemo moč Boga.

Zaklad imamo v glinastih posodah
Homilija je slonela na berilu iz drugega pisma svetega Pavla Korinčanom, kjer apostol govori o Kristusovi skrivnosti in pravi »ta zaklad pa imamo v glinastih posodah« (2 Kor 5,7). Vse poziva, naj se zavedajo, da so glina, torej slabotni, grešniki. Brez Božje moči ne moremo iti naprej, je dejal sveti oče. Ta Kristusov zaklad nosimo v svoji slabotnosti, mi smo  namreč iz gline. Kajti moč Boga, sila Boga je tista, ki rešuje, ki zdravi, ki postavlja na noge. To je stvarnost naše ranljivosti.

Papež je takole pojasnil: »Vsi mi smo ranljivi, krhki, slabotni in potrebujemo ozdravitev. On [Pavel] tako pravi: smo trpinčeni, smo utesnjeni, smo tepeni kot izraz naše slabotnosti, Pavlove slabotnosti, izraz gline. To je naša ranljivost. In ena od najtežjih stvari v življenju je priznati lastno ranljivost. Včasih hočemo to ranljivost prikriti, da se ne bi videla. Ali pa jo zamaskirati, da se ne bi videla. Ali pa jo zatajiti … Sam Pavel na začetku tega poglavja pravi 'kar je zaradi sramote skrito' (2 Kor 4,2). Skrivanje je vedno sramotno. To so hinavščine.«

Hinavščina do sebe: ko ne priznam, da sem glina
Poleg hinavščine do drugih pa po papeževih besedah obstaja tudi hinavščina do samega sebe: ko verjamemo, da smo nekaj drugega, in mislimo, da ne potrebujemo ozdravljenja in podpore. Skratka, ko rečemo: 'Jaz nisem narejen iz gline, jaz imam svoj zaklad.' »To je hoja, je pot proti nečimrnosti, nadutosti, avtoreferencialnosti tistih, ki se ne čutijo kot glina. Odrešenje in polnost iščejo v sebi. A Božja moč je tista, ki nas rešuje,« ponovno izpostavi Frančišek. »Pavel prizna ranljivost: 'Stiskajo nas, vendar nismo utesnjeni.' Nismo utesnjeni, ker nas rešuje moč Boga. 'V negotovosti smo, pa ne obupujemo.' Nekaj Božjega je, kar nam daje upanje. 'Preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni.'«

»Vedno obstaja ta odnos med glino in močjo, med glino in zakladom,« je pripomnil sveti oče. »Mi imamo zaklad v glinenih posodah. A skušnjava je vedno ista: prikriti, zatajiti, ne verjeti, da smo glina. To je ta hinavščina v odnosu do nas samih.«

Stalni dialog med zakladom in glino
Papež Frančišek je izpostavil, da nas apostol Pavel s tem načinom razmišljanja, razpravljanja, pridiganja Božje besede vodi v dialog med zakladom in glino. To je dialog, v katerega moramo neprestano vstopati, da bi bili iskreni. Papež kot primer navede spoved. Ko naštevamo grehe, kakor da bi bili nek seznam cen na trgu, pri tem pa hočemo malo pobeliti glino, da bi bili močnejši. Nasprotno pa moramo sprejeti slabotnost in ranljivost, četudi se izkaže, da je to težko storiti. In tukaj vstopi v igro sram.

»Sram je tisti, ki razširi srce, da bi lahko vstopila Božja moč,« je izpostavil. »Sram, da smo glina in ne neka vaza iz srebra ali zlata. Da smo glina. Če bomo prišli do te točke, bomo srečni. Zelo bomo srečni. Dialog med močjo Boga in glino. Pomislimo na umivanje nog, ko se je Jezus približal Petru in Peter mu reče: 'Ne, ne meni, Gospod. Lepo prosim, pa kaj delaš?' Peter ni razumel, da je glina, da potrebuje moč Gospoda, da bi bil rešen.«

Sveti oče je ob koncu homilije še dejal, da je stvar velikodušnosti priznanje, da smo ranljivi, slabotni, krhki, grešniki. Samo če sprejmemo, da smo glina, bo k nam prišla izredna moč Boga in nam dala polnost, rešitev, srečo, veselje, da smo rešeni. In tako bomo sprejeli Gospodov zaklad.