Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Evropi

Msgr. Stanislav Zore pridigal med srečanjem generalnega definitorija manjših bratov v Zagrebu

Msgr. Stanislav Zore je daroval sveto mašo in pridigal v frančiškanski cerkvi na Kaptolu v Zagrebu. - RV

16/06/2017 19:05

ZAGREB (petek, 16. junij 2017, RV) – »Spoštovani generalni minister br. Michael Perry, spoštovani člani generalne uprave reda, dragi bratje provinciali Južnoslovanske konference provincialnih ministrov reda manjših bratov, dragi bratje frančiškani, spoštovane sestre redovnice, spoštovani člani Frančiškovega svetnega reda, dragi bratje in sestre.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pozdravil navzoče v hrvaščini na začetku pridige v frančiškanski cerkvi na Kaptolu v Zagrebu med sveto mašo, ki jo je daroval ob priložnosti obiska generalnega ministra reda manjših bratov br. Michaela Perrya in srečanja generalnega definitorija.

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta (audio v hrvaščini)

Zahvaljujem se za povabilo, da smem skupaj z vami v Gospodu živeti ta trenutek bratstva, v katerem uresničujemo naročilo Generalnih konstitucij, naj bratje, ki imajo v redu posebne odgovornosti, radi obiskujejo brate, jih potrjujejo v bratskem življenju v skupnosti in jih spodbujajo k bratskemu življenju v skupnosti, ki je prvo pričevanje evangeljskega veselja, saj je Vodilo in življenje manjših bratov spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Na to nas zgovorno spominja tudi naš zadnji generalni kapitelj leta 2015, ko je bratom poudaril, da smo »poklicani, da s svojimi bratstvi in s svojo majhnostjo  pokažemo alternativni, veljavni in preroški zgled možem in ženam našega časa. Kajti naše bratstvo nam nudi varnost v trdih resničnostih življenja, to pa lahko pokaže konkreten model, kako premagati najresnejši problem naših sodobnikov, ki je osamljenost, negotovost zaradi izoliranosti, v kateri posamezniki živijo. Majhnost nas kliče k zmernemu življenju in k odkrivanju pristnih razlogov za človeško srečo, ki so tako drugačni od tistih, ki jih ponuja porabništvo« (Sklepni dokument 2015, 17).

K temu nas spodbuja tudi današnje berilo iz drugega pisma apostola Pavla Korinčanom, kjer življenje Jezusovih učencev postavlja na povsem drugačno logiko, kot je logika tega sveta.

Najprej poudari našo majhnost, ki jo izrazi s čudovito trditvijo, da imamo zaklad v lončenih posodah. To majhnost je najprej imel naš Gospod Jezus Kristus, ki »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6-7). Tudi naš sveti oče Frančišek je, ko je Giovannija Velito v Grecciu prosil, naj pripravi vse potrebno za praznovanje božične skrivnosti, dejal, da bi rad s svojimi telesnimi očmi videl vse uboštvo, za katero se je odločil naš Gospod in Odrešenik in njegova presveta Mati. Zaradi te majhnosti, zaradi tega spusta do dna, do smrti in groba, ga je »Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo« (2,9-10).

Tako tudi učenci, ki hodijo za Gospodom po poti majhnosti, doživljajo njegovo usodo. V vsem jih stiskajo, v zadregi so, preganjajo jih, ob tla jih mečejo, na svojem telesu okrog nosijo Jezusovo umiranje in vedno jih izdajajo v smrt zaradi Jezusa. Nasprotovanje okolja, ki je do Jezusovih učencev neprijazno, pa jim v resnici ne prizadene hudega, saj Pavel dodaja, da učenci niso utesnjeni, da ne obupujejo, da niso zapuščeni, niso pobiti, saj se na njihovih umrljivih telesih razodeva Jezusovo življenje.

Takšno doživljanje življenja in razmer, v katerih živimo mi in tudi naši sodobniki, ni samo po sebi umevno. Po človeški logiki in čutenju se moramo takšnim razmeram upreti. Nasilnežu moramo povedati, da je nasilnež in da za nasilje nima nobene pravice, izkoriščevalcu moramo povedati, da je izkoriščevalec in da za izkoriščanje nima nobene pravice, zatiralcu moramo povedati, da je zatiralec in da za zatiranje nima nobene pravice.

Vendar za to obstajata dve možnosti. Obstaja govorica tega sveta, ki na nasilje odgovarja z nasiljem, na izkoriščanje z revolucijo, na zatiranje z uporom. Logika Božjega kraljestva je drugačna. Kristjan in manjši brat, ki živi logiko tega kraljestva, nasilniku pove, da je nasilnik, a ga hkrati ljubi, izkoriščevalcu pove, da je izkoriščevalec, a ga hkrati ljubi, zatiralcu pove, da je zatiralec, a ga hkrati ljubi.

Kako neizmerno zahtevno je to. Kako presega naše moči. Ravno v tem začutimo vso težo lončenosti naših posod. Radi bi bili Kristusovi, radi bi sledili njegovim stopinjam, a ne za ceno trpljenja, ne za ceno krvi, ne za ceno življenja. Zato moramo moč zajemati iz Boga, saj more samo Bog ljubiti tudi takrat, ko pribit na križ umira. Preobilna moč je iz Boga, ne iz nas.

Potrebujemo torej dvoje: vero in zaupanje, vero v Boga in zaupanje drug v drugega. Naše življenje bi moralo biti nenehen klic k veri in ljubezni, ki sta edini značilnosti, iz katerih se rodi veselje, ki redovno življenje naredi privlačno (prim. 17).

Navdihovati nas mora pričevanje prve Cerkve. Kristjani bili tako vztrajni v bratski skupnosti, da je ta postala zgovorno in privlačno znamenje edinosti in ljubezni. »Vaša redovna družina,« je papež Frančišek dejal kapitularjem, »je poklicana, da to bratstvo konkretno pokaže z obnovitvijo medsebojnega zaupanja – in to poudarjam: obnovitvijo medsebojnega zaupanja – v medsebojnih odnosih, da bo svet videl in veroval, ko bo spoznaval, da Kristusova ljubezen zaceli rane in nas naredi eno« (papež Frančišek kapitularjem).

Dragi bratje in sestre, radikalnost Jezusovih besed v evangeliju, kjer nas vabi k dosledni hoji po poti dobrega, k neomajni zvestobi prvotni ljubezni in velikemu idealu, naj nam pomaga, da bomo pogumno vstopili v naš samostan, ki je svet, in se v tem svetu podali na obrobje, kakor je šel na obrobje Jezus Kristus, kakor se je za obrobje svojega časa odločil sv. Frančišek Asiški. Naš ustanovitelj se je v svojem času postil in molil v tišini in samoti, da je odkril pot, ki mu jo je Gospod pokazal. Naj tudi nas nauči odpovedi, molitve in tišine, da bomo pripravljeni slišati besedo, ki nam jo namenja Bog, pa tudi klice, ki bodo v naše življenje prihajali iz stisk naših bratov in sester. Amen.

16/06/2017 19:05