Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 11. nedeljo med letom

2 Mz 19,2-6
Odrinili so iz Refidíma in prišli v Sinajsko puščavo ter se ušotorili v puščavi. Izrael se je tam ušotoril nasproti gori. Mojzes je stopil k Bogu in Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in naznani Izraelovim sinovom: ›Vi sami ste videli, kaj sem storil Egiptu in kako sem vas nosil na orljih perutih ter vas pripeljal k sebi. Zdaj pa, če boste zares poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, boste moja posebna lastnina med vsemi ljudstvi, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih govori Izraelovim sinovom!«

Rim 5,6-11
Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.

Mt 9,36-10,8
Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil, rekoč: »Ne odpravljajte se na pot k poganom in ne vstopajte v samarijska mesta! Pojdite raje k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je še naprej hodil v mesta, vasi in shodnice ter učil, da ne smemo našim obrekovalcem odgovoriti s sramotenjem, temveč še z večjo dobroto.« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Začutil je sočutje do množice, ker še nima pastirja, ki bi ji dal obilen dar Svetega Duha. Obilje žetve je tako veliko, da zelo prekaša število tistih, ki k njej pristopajo.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Število ljudstev je veliko, majhno pa učiteljev.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus sam je gospodar žetve.«

O izbranih Jezusovih učencih sv. Janez Krizostom pravi: »Jezus je izbral take, ki so bili preprostega stanu, zaničevani pri ljudstvu, da bi izpolnil svoje poslanstvo. Štirje so bili ribiči, dva cestninarja, eden pa celo izdajalec.« Sv. Hieronim pojasnjuje: »Ker on zdravi vsako bolezen in vsako slabost, je hotel dati to oblast tudi svojim apostolom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Šele potem, ko so videli vstati mrtvega, ukazovati razbesnelemu morju, izgnati hude duhove, ozdraviti hromega, odpuščati grehe, ozdraviti gobavca, jih je Jezus poslal pridigat med ljudi in delati čudeže.« Sv. Hieronim doda: »Številna imena apostolov imajo pomen.«

Sv. Hieronim pravi: »Zapoved: 'ne hodite med pogane', je bila dana pred vstajenjem, medtem ko pa zapoved: 'pojdite po vsem svetu', po vstajenju.« Sv. Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Učenci so poslani k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, pa vendar se je le-ta obrnila proti njim z kačjim jezikom in volčjim žrelom.« Sv. Gregorij Veliki pravi: »On hoče, da oznanilo Besede doseže najprej samo Jude in potem vsa

Misli Benedikta XVI.
Svetopisemska besedila, ki smo jih slišali na to 11. nedeljo med letom nam pomagajo razumeti resničnost Cerkve. Prvo berilo (prim. 2Mz 19,2-6a) ponovno prikliče zavezo, sklenjeno na gori Sinaj, med eksodusom iz Egipta. Evangeljski odlomek (prim. Mt 9,36-10,8) pa je sestavljen iz klica ter poslanstva dvanajstih apostolov. Tu je predstavljena 'ustava' Cerkve in ni težko opaziti v to vključen poziv vsaki skupnosti, da obnovi lastno poklicanost in misijonarsko zagnanost. V prvem berilu sveti pisatelj pripoveduje o pogodbi Boga z Mojzesom in Izraelom na Sinaju. To je ena od velikih etap zgodovine zveličanja, eden od tistih trenutkov, ki presega zgodovino, saj v njem izgine meja med Staro in Novo zavezo in se pokaže večni načrt Boga zaveze. Načrt, zveličati vse ljudi po posvetitvi ljudstva, ki mu Bog predlaga, da postane 'njegova last med vsemi ljudstvi' (2Mz 19,5). V tej viziji je ljudstvo poklicano postati 'svet narod', ne samo v moralnem smislu, temveč najprej in predvsem v ontološki resničnosti, v svojem, biti ljudstvo. V kakšnem smislu moramo razumeti identiteto tega ljudstva, se je počasi pokazalo skozi zveličavne dogodke že v Stari zavezi in se je v polnosti razodelo s prihodom Jezusa Kristusa. Današnji evangeljski odlomek nam predstavi odločilni trenutek tega razodetja. Ko je Jezus poklical Dvanajstere, se je hotel simbolično sklicevati na Izraelove rodove, ki izhajajo iz dvanajstih Jakobovih sinov. S tem, ko je v središče nove skupnosti postavil Dvanajstere, je dal razumeti, da je prišel izpolniti načrt nebeškega Očeta. Ta novi obraz Cerkve se bo pokazal šele na Binkošti, ko bodo Dvanajsteri, 'polni Svetega Duha', oznanjali evangelij tako, da bodo govorili vse jezike (prim. Apd 2,3-4). Tedaj se bo razodela vesoljna Cerkev, zbrana okoli edinega Telesa, katerega vstali Kristus je Glava, in ki je istočasno od njega poslana vsem narodom, vse do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,20).