Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Stanislav Zore vodil pogrebno mašo in pogreb za žrtve izkopane iz jame Žiglovica

Msgr. Stanislav Zore je na podružnici sv. Petra v Prigorici v župniji sv. Roka v Dolenji vasi pri Ribnici vodil pogrebno sveto mašo za žrtve izkopane iz jame Žiglovica. - RV

18/06/2017 16:30

DOLENJA VAS (nedelja, 18. junij 2017, RV) – »Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice, spoštovani svojci pomorjenih v Žiglovici in po vseh drugih moriščih po Sloveniji, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani vsi, ki v srcu nosite željo po spravi in sklepate roke v molitev za pomorjene in za morilce, ker nas tako uči naš Gospod Jezus Kristus in kakor molimo v očenašu: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« S temi besedami je na podružnici sv. Petra v Prigorici v župniji sv. Roka v Dolenji vasi pri Ribnici ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore začel homilijo med pogrebno sveto mašo žrtev izkopanih iz jame Žiglovica.

Uvod

Pridiga

Pogrena komemoracija

 

Celotna homilija
Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice, spoštovani svojci pomorjenih v Žiglovici in po vseh drugih moriščih po Sloveniji, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani vsi, ki v srcu nosite željo po spravi in sklepate roke v molitev za pomorjene in za morilce, ker nas tako uči naš Gospod Jezus Kristus in kakor molimo v očenašu: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Kakšen dan je bil tisti 28. julij leta 1942? Bilo je na torek in skupina kmetov iz Prigorice in Dolenje vasi je morala pod prisilo izpolniti ukaz italijanske vojske, da je treba očistiti zemljišče ob železniški progi med Žlebičem in Kočevjem. Vsak lastnik je bil dolžan očistiti svoj del zemljišča v širini sto do sto petdeset metrov ob železniški progi. Kazen za nespoštovanje tega ukaza je bila 50.000 italijanskih lir, lahko pa tudi internacija ali pa celo streljanje.

Ob tem mi prihaja na misel moj stari oče, oče moje mame. Tam, na hribovski kmetiji, so se vojske menjavale tudi večkrat na dan. Nekega dne so v hišo prišli Nemci in poveljujoči je vprašal starega očeta: »Kdo je tukaj gospodar.« Stari oče mu je mirno povedal: »Kadar ste tukaj vi, ste gospodarji vi, kadar pridejo gmajnarji, kakor so rekli partizanom, so gospodarji oni, če pa kdaj ni nikogar, takrat sem pa gospodar jaz.«

Tako so tudi ti kmetje in tisti, ki so jim prišli pomagat, čeprav niso imeli zemlje ob progi, ubogali tistega, ki je prišel k njim z orožjem. Med njimi so bili tudi trije moški z iste domačije – oče Anton in dva sinova od njegovih osmih otrok, Franc in Jože. Najmlajši, Alojz, se je v svojem pričevanju dogodkov spominjal takole: »Moj oče so vzeli odločbo in dva sinova, moja dva brata, in so šli … pa so ljudje pribežali. Partizani so tam napadli. Italijani so rekli, da morajo posekat, partizani niso pustili, da posekajo, da so lažje prišli, da bi minirali progo. Moj oče so rekli, tako mi je povedal neki vaščan: 'Tole grmovje še posekajta vidva, pa hitro pojdita domov. Je nevarno. Jaz sem pa star, meni pa nihče ne bo nič naredil. Jaz bom pa še to dokončal.'

Partizani so bili skriti za grmovjem. Moja brata sta z ročno žago, ne s tako moderno, kot so danes, ko so motorne žage, sta se držala dol in tisto rezala. Nič nista videla. Partizani, ki so bili skriti za grmom, so prišli, pa so puške namerili vanju. Potem so ta mlade zvezali z žico, šest je bilo pa starejših ljudi, moj oče in še drugi so bili, njihovih let, recimo petinšestdeset let starih. In so jih peljali pred brezno Žiglovica in so jih še tisti dan pobili. Postrelili in zmetali noter … Devet … Vsak je moral poklekniti pred jamo, je moral poklekniti čisto ob jamo, dva sta pa streljala s pištolo v tilnik.« Tako Alojz Arko. Pozneje, leta 1943 po kapitulaciji Italije, je ista jama do današnjega dne postala grob še za štiri žrtve iz Strug, ki so jih pomorili, ker se niso odzvali splošni mobilizaciji.

Na tisti torek, 28. julija 1942 je nizozemska Judinja Etty Hillesum, ki je potem leta 1943 umrla v Auschwitzu, v svoj dnevnik zapisala naslednje besede: »Nekoč bom naša doživetja popisovala v kronikah, skovala bom popolnoma nov jezik in ga hranila v sebi, če ne bom imela možnosti, da bi pisala. Otrpnila bom in spet zaživela. Padla in zopet vstala. In morda bom nekoč v daljni prihodnosti le našla svoj prostor, prostor zasebnosti in miru. V njem bom ostala dovolj dolgo – če bo treba, tudi leto dni – vse dokler ne bo vame spet prižuborelo življenje in se mi ne bodo porodile besede pričevanja o tistem, kar mora biti povedano« (Pretrgano življenje, 28. 7. 1942).

Tako so otrpnili in padali tudi Franc Trdan, Franc Tanko, Anton Henigman, Anton Gorše, Anton, Franc in Jože Arko, Janez Kozina in njegov sorodnik Jože Kozina. Tako so otrpnile in padale tudi žrtve iz Strug: Viktor Dolenc, Ludvik Ferkulj, Anton Miklič in Filip Prijatelj. Drug za drugim so padali v temo Žiglovice. Petemu je uspelo pobegniti. Zdelo se je, da so padli za večno, da bo brezno pokopalo njihova telesa in da bo strah, porojen iz nasilja, pokopal spomin nanje. Vendar so padali samo začasno. Otrpnili so, da bi spet zaživeli, padli so, da bi zopet vstali. Morilci so jih metali v jamo, a ti možje in fantje, vsi do zadnjega kristjani, so padali v Božjo ljubezen, ki jo je Bog izkazal do nas s tem, da je Kristus umrl za nas. V uri teme so bili pridruženi Kristusu in njegovemu trpljenju, da bi skupaj z njim vstali v življenje.

Etty Hillesum je zapisala tudi, da bo morda nekoč v daljni prihodnosti le našla svoj prostor. Vsem pomorjenim v Žiglovici danes dajemo njihov prostor. Pokopali jih bomo v posvečeno zemljo pokopališča Videm v župniji Dolenja vas. Po petinsedemdesetih letih zanje izpolnjujemo eno najbolj temeljnih človekovih pravic, pravico do groba. Istočasno pa bodo odslej tudi njihovi svojci in sorodniki vedeli, kje lahko prižgejo svečo ob spominu in ob molitvi zanje. Kajti spomin in molitev ostajata živa. Solze so morale biti izjokane naskrivaj, pritajene pod črne rute in pordele oči, ki so pričale, da se je ljudem zgodila krivica, ki boli in nemo vpije, ker je nočejo slišati.

Ne morem, da ne bi omenil še nečesa. Te ljudi, teh trinajst nedolžnih ljudi, danes pokopavamo z veliko zamudo, pa vendarle bodo odslej počivali skupaj s svojimi sosedi in sovaščani in skupaj z njimi čakali vstajenja. Ali smo jim sposobni, ali jim je slovenska država sposobna skupaj s priznanjem do groba priznati tudi, da niso bili izdajalci, da niso bili kolaboranti. Pri nas se zločin vedno znova prikriva tako, da se žrtvam prilepi etiketa izdajstva. Vsa zamegljevanja in opravičevanja pomorov, storjenih med vojno in po njej, s teh dejanj ne morejo izbrisati pečata zločinskosti. Nobena odločba jim ne more dati ne legalnosti in ne legitimnosti. Bili so zločini.

Ko je sin in brat treh pomorjenih v Žiglovici pripovedoval o tistem dogajanju, je povedal tudi, da je bil v skupini, ki je morila, tudi nekdo, neki partizan, ki je prosil poveljujočega: »'Nikarte jih ubit. Nikarte jih ubit. Ti ljudje niso nič naredili, nič niso krivi. Če so jih Italijani poslali, da so morali iti sekat svoj gozd ob progi, niso krivi za to. Nikarte jih ubit.' Pa ga je komandant zavrnil: 'Če ne boš tiho, boš šel še ti zraven.' Potem si ni upal več.« Tudi med partizani so bili ljudje, ki so imeli čut za pravičnost in usmiljenje. A so klonili pred grožnjo s smrtjo. Najbrž so bili celo med tistimi, ki so morili, ljudje, ki so to počeli samo zaradi tega, ker bi sicer umorili tudi nje. Varovati se moramo sodbe in obsodbe. Kdo ve, koliko ljudi je tako do konca notranje čistih, da so sposobni sprejeti tudi mučeništvo, samo da si ne bi umazali rok s krvjo nedolžnega. Najbrž zelo malo.

Zato danes molimo tudi za tiste, ki so morili. Ta dejanja so jim na dušo naložila težko breme, pravzaprav neznosno breme, ki ga lahko odložijo samo tako, da ga priznajo in se pokesajo. Naj Gospod Bog nakloni milost kesanja tistim, ki so še živi, za vse pokojne pa ga prosimo usmiljenja. Naj se Oče spomni, da je Kristus umrl za slabotne, umrl je za brezbožne. Oče, usmili se nas.

Mi pa, bratje in sestre, ki nosimo v srcu spomin in molimo za pokojne, izpolnimo še zadnjo besedo, ki jo je Etty Hillesum zapisala tistega 28. junija 1942 – na dan smrti naših žrtev. Zapisala je, da bo v zasebnosti in miru ostala tako dolgo, »dokler ne bo vame spet prižuborelo življenje in se mi ne bodo porodile besede pričevanja o tistem, kar mora biti povedano.« Ko ljudje izpolnimo temeljne človeške dolžnosti, ko začnemo pokopavati svoje mrtve, začnemo dajati prostor življenju. Veliko jih bomo morali še pokopati po naši slovenski zemlji, da bo med nami spet moglo zažuboreti življenje. In ne bomo nehali govoriti besed pričevanja o tem, kar mora biti povedano. Govorili bomo zaradi tistih, ki so umrli, govorili zaradi tistih, ki so morili, govorili zaradi nas samih in govorili zaradi jutrišnjega dneva našega naroda.

Gospod Jezus Kristus, ki si umrl za vse nas, usmili se nas. Amen.

18/06/2017 16:30