Škof Cremone o pripravah na torkov papežev obisk

CREMONA (nedelja, 18. junij 2017, RV) – »Vnaprej okušajmo srečanje 20. junija s papežem Frančiškom. Nanj se pripravimo z molitvijo in ponovnim prebiranjem zapisov don Prima Mazzolarija.« Te besede je msgr. Antonio Napolioni, škof Cremone, zapisal duhovnikom in vernikom v škofiji, ki v torek pričakujejo obisk svetega očeta. Več o pričakovanju tega dogodka, ki bo sicer zasebne narave, a ima velik pomen za vso Cerkev v Italiji, je za Radio Vatikan povedal msgr. Napolioni:

»Pričakujemo ga v smislu preverjanja naše poti, katero so v preteklosti obogatile preroške osebnosti kot npr. don Primo Mazzolari. Po drugi strani pa je bila pot tudi upočasnjena zaradi odpora, na katerega so osebe, kot je bil on, in kot je danes papež Frančišek, naletele, ko je Evangelij postal preveč pristen in zahteven. Gre torej za priložnost duhovnega, pastoralnega, cerkvenega spreobrnjenja, poleg hvaležnosti in ganjenosti.«

V nadaljevanju je msgr. Napolioni odgovoril na vprašanje, če lahko opazimo podobnosti med don Mazzolarijem in papežem Frančiškom. Prvi je namreč rad govoril o župniji kakor »rešilnem avtomobilu, ki mora pomagati tistemu, ki pade na poti«. Sveti oče pa pogosto govori o »Cerkvi kot poljski bolnišnici«: »Gotovo, popolnoma se ujemata: najprej v krščanski tradiciji – ne samo glede dejavne ljubezni do ubogih in do človeških krhkosti, ampak tudi glede tiste evangeljske dejavne ljubezni, ki mora doseči vsako srce, torej vsako nemirno, problematično, negotovo iskanje. Zato ne obstajajo t.i. 'oddaljeni'; če že, obstajajo tisti, katere mi puščamo oddaljene od Evangelija, ker Jezusova misijonarska zapoved Pojdite in oznanjujte evangelij vsem narodom ni dovolj uresničena.«

Življenje don Mazzolarija je predvsem pričevanje duhovnika med svojimi ljudmi. Vendar pa je bilo več poskusov politizacije njegovega lika, kar je škof Cremone razložil v nadaljevanju pogovora: »Poskusi politizacije niso pravični. Don Primo je bil obtožen antifašizma, antikomunizma, progresizma. Ena ali druga stran, ki se je čutila ogrožena zaradi njegovega evangeljskega oznanjevanja, ki je bilo zahtevno še za samo Cerkev, ga je po krivem obtoževala. Vsa politična ali ideološka poenostavljanja znotraj in zunaj Cerkve nam preprečujejo, da bi globoko prisluhnili sporočilu, ki vse vabi k radikalnosti pri prizadevanju za skupno dobro.«

Ob koncu pa je msgr. Napolioni spregovoril o preroškem sporočilu življenja in del don Mazzolarija: »Prerok ni tisti, ki napoveduje prihodnost, ampak tisti, ki tako posluša Božji glas, da zna iti v bistvo problemov in tako postane sposoben razločevati znamenja časov in poti v prihodnost. Prva vedno aktualna prerokba je torej zgled tistega, ki dopusti, da ga odnos s Kristusom tako prežame, da si Kristusom prizadeva v konkretnem življenju.  Pri don Primu tako vidimo predvsem to logiko učlovečenja Boga v človeku in Cerkve v zgodovini, za katero ne moremo reči, da smo jo dosegli enkrat za vselej, saj je vsak čas, vsaka družba, vsaka modernost lahko kraj Boga. Gre torej za izredno zaupanje, ne v čem znanjem ali površinskem, ampak v moči, ki jo je Bog vtisnil znotraj človeške zgodovine, tako da je iz nje naredil zgodovino zveličanja.«