Bozzolo: Papež Frančišek poromal na grob don Prima Mazzolarija

BOZZOLO (torek, 20. junij 2017, RV) – Papež Frančišek se je danes dopoldne mudil v italijanskima škofijama Cremona in Firence. Obisk je bil zasebne narave in namenjen romanju na grobova dveh pomembnih italijanskih duhovnikov Prima Mazzolarija v Bozzolu ter Lorenza Milanija v Barbiani.

Primo Mazzolari – župnik Italije
V Bozzolu je papež pristal ob 9. uri. Pričakala sta ga cremonski škof Antonio Napolioni in župan mesta Bozzolo. Takoj zatem se je sveti oče podal v župnijo svetega Petra, kjer je bil don Primo Mazzolari župnik od leta 1932 pa vse do svoje smrti 1959. V kapeli župnijske cerkve se nahaja tudi njegov grob, kjer se je papež najprej zaustavil v molitvi. V cerkvi se je nato srečal s skupino vernikov in imel spominski nagovor. Kot je dejal, sta tako Mazzorali kot Milani pri svojem služenju Gospodu in Božjemu ljudstvu pustila »svetlo, a tudi neprijetno sled«. Prima Mazzolarija se je imenovalo »župnik Italije«, Janez XXIII. mu je rekel, da je »trobenta Svetega Duha v Padski nižini«. Duhovniška osebnost don Prima ni toliko redka izjema, ampak »krasen sad vaših skupnosti, čeprav ni bil vedno razumljen in cenjen«, je zatrdil Frančišek in spomnil na besede Pavla VI.: »Hodil je spredaj s preveč dolgim korakom in pogosto ga nismo mogli dohajati. In tako je trpel on in trpeli smo tudi mi.« Njegova formacija je izhajala iz »bogate krščanske tradicije te padske, lombardijske, cremonske dežele«. V mladosti se ga je dotaknil pomemben lik škofa Geremie Bonomellija, protagonista družbenega katolicizma in pionirja pastorale emigrantov.

Reka.Tri stranpoti
Papež Frančišek je spregovoril o aktualnosti Mazzalorijevega sporočila in o njem premišljeval s pomočjo treh simbolov: reka, pristava, nižina. Don Primo je svojo službo opravljal ob rekah, kar je simbol primata in moči Božje milosti, ki neprestano teče proti svetu. Njegova beseda je jasno misel in prepričljivo moč zajemala iz izvira Božje besede, iz premišljevanja in molitve evangelija. Kot župnik v Cicognari in Bozzolu se ni varoval pred reko življenja, pred trpljenjem svojih ljudi, ki jih je oblikoval kot pristen in zahteven pastir. Ob reki se je učil vsak dan sprejemati dar resnice in ljubezni ter postal njun močan in velikodušen prinašalec. Govoril je, da je duhovnik »ponavljalec«, a njegovo ponavljanje ne sme biti brez duše, pasivno, brez srčnosti: »Poleg resnice, ki jo ponavljam, mora biti, moram postaviti nekaj mojega, da se bo videlo, da verjamem v to, kar govorim; narediti moram tako, da bo brat slišal povabilo k sprejetju resnice.« Papež je dodal, da se je njegovo preroštvo uresničevalo v ljubezni do tistega časa, v navezanosti na življenje oseb, ki jih je srečeval, v sprejemanju vsake možnosti za oznanjevanje Božjega usmiljenja. »Don Mazzolari ni bil človek, ki bi objokoval Cerkev preteklosti, ampak si je prizadeval spremeniti Cerkev in svet preko strastne ljubezni in brezpogojne predanosti.«

Papež je v nadaljevanju opozoril na tri poti, ki ne vodijo v evangeljsko smer. Prva je pot, ko puščamo, da se stvari same zgodijo. Je pot človeka, ki sloni na oknu in gleda, ne da bi si umazal rok. Zadovolji se s kritiziranjem, z grenkim in ošabnim zadovoljstvom opisuje napake sveta. Takšna drža umiri vest, a v njej ni nič krščanskega, saj išče izgovore v duhu obsojanja, včasih rezkega. Manjka zmožnost namenskosti, manjka konstruktiven pristop k reševanju problemov.

Druga zgrešena pot je po papeževih besedah »separatistični aktivizem«. Gre za prizadevanje, da bi se ustvarile katoliške institucije (banke, združenja, krožki, sindikati, šole …). Vera tako postane bolj dejavna, vendar pa lahko ustvari elitno krščansko skupnost, kot je svaril Mazzolari. Podpirajo se interesi in klientele s katoliško etiketo. In ne da bi hoteli se gradijo pregrade, ki lahko postanejo nepremostljive za vprašanje vere. Pritrjuje se tistemu, kar ločuje, namesto tistemu, kar združuje. To je metoda, ki ne olajšuje evangelizacije, marveč zapira vrata in povzroča nezaupanje.

Tretja napaka je »razčlovečena nadnaravnost«. Pomeni zatekanje v »religioznost, da bi se obšlo težave in razočaranja, ki se jih sreča«, je pojasnjeval papež. Pomeni »odtujitev od sveta«, ki je dejansko področje apostolata, in »dajanje prednosti pobožnostim«. To je »skušnjava spiritualizma«, iz katere pride slaboten apostolat, ki je brez ljubezni. Kot je zapisal don Mazzolari: »Oddaljeni se ne morejo zanimati za molitev, ki ne postane dejavna ljubezen, za procesijo, ki ne pomaga nositi sedanjih križev.« Tako pride do te razdalje med vero in življenjem, med kontemplacijo in delovanjem, je dejal papež.

Pristava. Usode sveta zorijo na periferiji
Drugi simbol, ki ga je papež Frančišek povezal z don Primom Mazzolarijem, je bila pristava. V njegovem času je to bila »družina družin, ki so živele skupaj na teh rodovitnih poljih, trpele tudi bedo in krivico, v pričakovanju spremembe, ki se je potem uresničila v izhodu proti mestom«. Po papeževih besedah je tudi Mazzolari razmišljal o »Cerkvi v izhodu«, ko je za duhovnike takole napisal: »Da bi hodili, je treba iti ven iz hiše in iz Cerkve, če ne, Božje ljudstvo več ne bo prišlo; ter poskrbeti in skrbeti tudi za te potrebe, ki, četudi niso duhovne, so človeške potrebe, in kakor lahko človeka pogubijo, ga lahko tudi rešijo. Kristjan se je odtrgal od človeka in našega govorjenja se ne bo razumelo, če ga prej ne vpeljemo v to smer, ki se zdi najbolj oddaljena, a je najvarnejša. Da bi naredili mnogo, moramo ljubiti mnogo.«

Papež je nadaljeval, da je župnija kraj, kjer vsak človek čuti, da je pričakovan, je ognjišče, ki ne pozna odsotnosti. »Don Mazzolari je bil župnik, prepričan, da usode sveta zorijo na periferiji. Iz svoje človeškosti je naredil orodje Božjega usmiljenja, na način očeta iz evangeljske prilike, tako lepo opisane v knjigi 'Najlepša pustolovščina'. Upravičeno se ga je imenovalo 'župnik oddaljenih', kajti vedno jih je ljubil in iskal.« Ni ga skrbelo, kako za mizico definirati  metodo apostolata, ki bo veljala za vse in za vedno, ampak kako ponuditi razločevanje kot pot razlaganje duha vsakega človeka. Ta usmiljeni in evangeljski pogled na človeštvo ga je pripeljal do tega, da je dal vrednost potrebni postopnosti: duhovnik ni človek, ki hoče popolnost, ampak vsakemu pomaga, da dá najboljše. »Bodimo zadovoljni s tem, kar lahko dajo naši prebivalci. Imejmo zdravo pamet! Ne smemo izčrpavati ubogih ljudi,« je zapisal Mazzolari. In če se ga je zaradi te odprtosti pozivalo k pokorščini, je to živel stoje, kot odrasel človek, ter istočasno na kolenih, ko je poljubljal roko svojemu škofu, ki ga ni nehal ljubiti, je poudaril papež Frančišek.

Ravnina. Cerkev revnih za revne in z revnimi
Na tretjem mestu je spregovoril še o ravnini, ki se odpira brez meja. Pred pastoralno ljubeznijo don Prima so se odpirala različna obzorja sredi kompleksnih situacij, s katerimi se je moral soočiti: vojne, totalitarizmi, bratomorski spopadi, težave pri oblikovanju demokracije, revščina njegovih ljudi. Papež Frančišek je zbrane duhovnike takole spodbudil: »Opogumljam vas, bratje duhovniki, da poslušate svet in tistega, ki v njem živi in dela, da sprejmete vsako vprašanje o smislu in upanju, ne da bi se bali prehoditi puščave in zatemnjena območja. Tako bomo lahko postali Cerkev revnih za revne in z revnimi, Jezusova Cerkev.« Cerkev potrebuje spreobrnjenje, da bi spoznala življenje revežev in jih ljubila takšne, kakršni so, kar je zatrjeval tudi Mazzolari, ki je – kot je dodal papež – živel kot reven duhovnik. V svoji duhovni oporoki je zapisal: »Okoli mojega oltarja, kot tudi okoli moje hiše in mojega dela, nikoli ni bilo slišati žvenka kovancev. Tisto malo, kar je šlo skozi moje roke, je šlo, kamor je moralo iti.« Temeljito je premišljeval o različnosti Božjega in človeškega stila: »Človekov stil: z veliko naredi malo. Božji stil: z nič naredi vse.« Papež je izpostavil, da zato gre verodostojnost oznanila preko preprostosti in revščine Cerkve. Don Primo je poudarjal: »Kdor ima malo ljubezni, vidi malo revnih. Kdor nima nobene ljubezni, ne vidi nikogar.«

»Kajti videli so daleč …«
Ob koncu govora je papež Frančišek zbrane duhovnike in vernike spodbudil, naj tudi oni postanejo takšni, kot je bil don Mazzolari, četudi to zahteva boj s sabo, imenovati skušnjave po imenu, pustiti, da jih ozdravi Božja nežnost. »Gospod, ki je v sveti materi Cerkvi vedno dvigoval pastirje in preroke po svojem srcu, naj nam danes pomaga, da jih ne bomo več podcenjevali. Kajti videli so daleč in če bi jim sledili, bi bili obvarovani mnogega trpljenja in ponižanj,« je dejal papež in spomnil na že večkrat povedano, da mora namreč pastir biti zmožen postaviti se pred ljudstvo in mu kazati pot, biti sredi njega kot znamenje bližine ali za njim, da opogumlja tistega, ki je zaostal. Tudi sam don Primo je pisal: »Kjer vidim, da ljudem drsi proti nevarnim strminam, se postavim zadaj; kjer se je treba vzpenjati, se oprimem spredaj. Mnogi ne razumejo, da je to ista ljubezen, ki me žene v enem in drugem primeru in da tega ne more narediti nihče bolje kot duhovnik.«