2017-06-20 12:08:00

Papež o don Milaniju: Duhovnik prozoren, trd kot diamant še naprej z Božjo lučjo osvetljuje pot Cerkve


BARBIANA (torek, 20. junij 2017, RV) – Nekaj po 11. uri je sveti oče pristal v Barbiani.

Sprejela sta ga firenški nadškof kardinal Giuseppe Betori in župan mesta Vicchio. Papež je obiskal pokopališče in tam molil na grobu don Lorenza Milanija (1923 – 1967) ter tako obeležil tudi 50. obletnico njegove smrti. Srečal se je z še živečimi don Milanijevimi učenci, kakor tudi s še živečimi stanovskimi kolegi ter imel na bližnjem vrtu spominski nagovor za okoli dvesto oseb.

Govor papeža Frančiška
Dragi bratje in sestre, prišel sem v Barbiano, da počastim spomin na duhovnika, ki je pričeval, kako se v darovanju samega sebe Kristusu srečajo bratje v njihovih potrebah in se jim služi, da bi jih branil in ohranil njihovo dostojanstvo z isto podaritvijo samega sebe, kakor nam je to, vse do križa, Kristus pokazal.

Vesel sem, da lahko tu srečam tiste, ki so bili takrat učenci don Lorenza Milanija, nekateri v ljudski šoli Sv. Donata v Calenzanu, drugi v šoli tukaj v Barbiani. Vi ste priče, kako je duhovnik živel svoje poslanstvo v krajih, kamor ga je Cerkev poklicala, v popolni zvestobi evangeliju in ravno za to v popolni zvestobi vsakemu od vas, zaupanih mu od Gospoda. In ste priče njegove vzgojne gorečnosti, njegovega namena prebuditi v osebah človeško, da se odpre božanskemu.

Dati jim besedo
Od tu izhaja njegova popolna posvetitev šoli, ki jo je tu v Barbiani uresničil na še bolj radikalen način. Za don Lorenza šola ni bila nekaj drugega glede na njegovo duhovniško poslanstvo, temveč konkreten način, kako izvajati to poslanstvo, saj mu je tako dal trden temelj, na osnovi katerega vse to povzdigniti do neba. In ko ga je škofova odločitev pripeljala iz Calenzana sem med otroke Barbiane, je med otroki Barbiane takoj razumel, da je Gospod dovolil to ločitev zato, ker mu je hotel dati nove otroke, ki bi jim omogočil rast in bi jih ljubil. Ponovno dati revežem besedo, kajti brez besede ni dostojanstva in torej ni svobode ter pravičnosti, to uči don Milani. Beseda je torej tista, ki odpre pot preko dela do polne pripadnosti družbi, in preko zavestne vere do polne pripadnosti Cerkvi. To velja na nek način tudi danes, v katerem nam samo beseda, če jo imamo, omogoči razločevati med tolikimi pogosto zmedenimi sporočili, ki smo jim izpostavljeni, in izraziti najgloblje težnje svojega srca, kakor tudi hrepenenja po pravičnosti tolikih bratov in sester, ki čakajo na pravičnost. K temu popolnemu počlovečenju, ki ga zahtevamo za vsako osebo na tej zemlji, poleg kruha, doma, dela in družine, spada tudi 'imeti besedo', kot orodje svobode in bratstva.

Poslanstvo ljubezni do otrok in mladih
Tukaj so tudi nekateri otroci in mladi, ki predstavljajo za nas številne otroke in mlade, ki tudi danes potrebujejo nekoga, da jih spremlja na poti rasti. Vem, da vi, kakor mnogi drugi po svetu, živite na obrobju, in da bi tudi k vam kdo pristopil, vas ne pustil samih ter vam pokazal rešitev, torej prihodnost odprto k bolj pozitivnim obzorjem. Od tu bi se rad zahvalil vsem vzgojiteljem, ki so se podali v službo za rast novih generacij, še posebej tistih, ki so se znašli v težavah. Vaše poslanstvo je polno ovir pa tudi veselja. Predvsem pa, je poslanstvo. Poslanstvo ljubezni, saj brez ljubezni ne moremo poučevati, kakor tudi ne brez zavesti, da je to, kar podarjamo, samo priznana jim pravica do učiti se. In toliko stvari je potrebno učiti, vendar je bistvena ta: vzgajati svobodno vest, ki bo sposobna se soočiti z resničnostjo in ki jo bo v njej v pravo smer vodila ljubezen, hotenje zavzeti se za druge, vzeti nase njihov napor in njihove rane ter bi se tako izognila  vsaki sebičnosti, da bi lahko služila za skupno dobro. To najdemo napisano v pismu učiteljici: »Naučil sem se, da je problem drugih moj problem. Če ga rešimo vsi skupaj, je politika. Če ga rešimo sami, je pohlepnost.« To je poziv k odgovornosti. Poziv, ki se tiče vas, dragi mladi, predvsem pa nas odraslih, da bi živeli svobodo vesti na pristen način, kot iskanje resničnega, lepega in dobrega, in bili pripravljeni za to plačati ceno, ki je potrebna. In to brez pogojno.

Duhovnikom
In končno, vendar ne kot zadnje, se obračam na duhovnike, ki sem jih želel ob sebi tu v Barbiani. Med vami vidim ostarele duhovnike, ki ste bili skupaj z don Lorenzom Milanijem v semenišču ali ste službovali v tu bližnjih krajih. Vidim pa tudi mlade duhovnike, ki predstavljajo prihodnost florentinskega in italijanskega klera. Nekateri med vami ste torej priče don Lorenzove človeške in duhovniške prigode, drugi ste njeni dediči. Vse vas bi rad spomnil, da je duhovniška razsežnost don Lorenza Milanija v korenini vsega tega, kar sem do sedaj povedal. Duhovniška razsežnost je korenina vsega tega, kar je storil. Vse se je rodilo iz tega, da je bil duhovnik. Vendar pa ima to, da je bil duhovnik, še globljo korenino, njegovo vero. Ta popolna vera postane celostna podaritev Gospodu in ki v duhovniškem služenju prevzame polno in izpolnjeno obliko mladega spreobrnjenca. Znane so besede njegovega duhovnega voditelja, don Raffaela Bensija, pri katerem so zajemale v tistih letih najpomembnejše osebnosti florentinskega katolištva, tako živega na polovici prejšnjega stoletja, pod očetovsko službo častitljivega kardinala Elia Dalla Coste. Tako je rekel don Bensi: »Da bi rešil dušo, je prišel k meni. Od tistega avgustovskega dne do jeseni je dobesedno pogoltnil evangelij in Kristusa. Ta fant je takoj 'štartal' na Absolutno, brez vmesnih poti. Hotel se je za vsako ceno rešiti in reševati druge. Prozoren in trd kot diamant, se je moral neizogibno raniti in raniti druge.« (Nazzareno Fabbretti, Intervju z msgr. Raffaelom Bensijem, Domenica del Corriere, 27. junij 1971). Biti duhovnik, je način, v katerem se živi Absolutno. Njegova mati Alice je rekla: »Moj sin je bil v iskanju Absolutnega. Našel ga je v veri in v duhovniškem poklicu.« Brez te žeje po Absolutnem je možno biti dober uslužbenec svetega, vendar se ne more biti duhovnik, pravi duhovnik, sposoben postati Kristusov služabnik bratom. Dragi duhovniki, z Božjo milostjo se trudimo biti možje vere, pristne, ne razvodenele vere in možje dejavne ljubezni, dejavne pastoralne ljubezni do vseh tistih, ki nam jih Gospod zaupa kot brate in otroke. Don Lorenzo nas uči imeti rad Cerkev, kakor jo je hotel imeti rad on, z vso pristnostjo in resnico, kar sicer lahko povzroča napetosti, a nikoli preloma ali da bi jo zapustil. Ljubimo Cerkev, dragi bratje in trudimo se, da jo bodo ljubili tako, da jo predstavimo kot skrbno mater do vseh, predvsem do najbolj revnih in ranljivih, bodisi v družbenem ali osebnem ali verskem življenju. Cerkev, ki jo je don Milani predstavil svetu, ima materinsko in pozorno obličje, ki se steguje po tem, da bi vsem omogočila srečanje z Bogom in tako dala taki osebi trdnost in dostojanstvo.

Duhovnik, »prozoren in trd kot diamant«
Preden bom zaključil, ne smem zamolčati, da hoče biti gesta, ki sem jo danes storil, odgovor na prošnjo, ki jo je don Lorenzo večkrat naslovil na svojega škofa in sicer, da bi bil priznan in razumljen v svoji zvestobi evangeliju in v svoji pastoralni poštenosti. V enem od pisem škofu je zapisal: »Če mi ne boste izkazali časti s kakršnim koli javnim dejanjem, se bo zdelo, da je ves moj apostolat nekaj privatnega…« Kardinal dragega spomina Silvano Piovanelli in za njim drugi firenški nadškofje so ob različnih priložnostih izrazili priznanje don Lorenzu. Danes je to storil rimski škof. To ne pomeni izbrisati življenjske bridkosti don Milanija, ne gre za brisanje ali za zanikanje zgodovine, temveč za razumevanje okoliščin in človeštva tedanjega časa, pomeni pa tudi, da je Cerkev v njegovem življenju prepoznala zgled služenja evangeliju, ubogim in Cerkvi sami. S svojo prisotnostjo v Barbiani, z molitvijo na grobu don Lorenza Milanija mislim dati odgovor na to, kar je želela njegova mati: »Rada bi predvsem, da se ga prizna kot duhovnika, da se pozna resnico, da se izkaže čast Cerkvi tudi za to, da je on bil v Cerkvi in da Cerkev izkaže čast njemu…, tista Cerkev, ki mu je zadala toliko trpljenja, a ki mu je tudi dala duhovništvo in moč takšne vere, ki zame ostaja najgloblja skrivnost mojega sina… Če se ne bo razumelo don Lorenza kot duhovnika, kakršen je bil, se bo težko razumelo tudi vse drugo, kot na primer njegova izredna uravnovešenost med trdoto in dejavno ljubeznijo.« Duhovnik, »prozoren in trd kot diamant«, danes še naprej z Božjo lučjo osvetljuje pot Cerkve. Vzemite to baklo in jo ponesite naprej.








All the contents on this site are copyrighted ©.