Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Sveti oče na simpoziju rimske škofije: Mladostništvo ni patologija

»Kjer je življenje, je gibanje, in kjer je gibanje, so spremembe, iskanje, negotovosti, je upanje, radost, pa tudi tesnoba in žalost.« - ANSA

20/06/2017 12:30

RIM (torek, 20. junij 2017, RV) – Papež Frančišek je v ponedeljek zvečer v baziliki sv. Janeza v Lateranu odprl pastoralni simpozij rimske škofije. Ta ima letos naslov: Ne pustimo jih samih! Spremljati starše pri vzgoji mladostnikov. Preden se je pridružil zbranim v baziliki, se je sveti oče srečal tudi z nekaj begunskimi družinami, ki jih je v Rimu sprejela Karitas ter so nastanjene po župnijah. In sicer po njegovem pozivu 6. septembra 2015. Od takrat je osemintrideset rimskih župnijskih skupnosti in verskih inštitutov medse sprejelo 121 oseb.

V uvodnem govoru zbranim na simpoziju je papež Frančišek izpostavil nekaj predpostavk, ki so lahko v pomoč pri premišljevanju o izbrani temi: »Pogosto se ne zavedamo, a duh, s katerim premišljujemo, je prav tako pomemben kakor vsebina.«

Premišljevati v dialektu
Prvo predpostavko, ob kateri se je tako zaustavil, je sveti oče poimenoval po dialektu, ki ga govorijo prebivalci Rima (»romanesco«). Neredko se namreč zgodi, da pademo v skušnjavo razmišljanja o stvareh »na splošno« in »abstraktno«. S tem zapademo v nominalizem. »Danes vas vabim, da bi o tej temi premišljevali 'v dialektu'.« To pomeni, da bi o družinah premišljevali v kontekstu velikega mesta, kot je Rim. In sicer z vsem njegovim bogastvom, priložnostmi, raznolikostjo, ter istočasno z vsemi njegovimi izzivi.

Življenje družin in vzgoja mladostnikov v metropoli že v osnovi zahtevata posebno pozornost in ne sme se biti lahkomiselni. Kompleksnost prestolnice ne dopušča omejenih sintez, temveč spodbuja »k poliedričnemu načinu razmišljanja«. Premišljevanje in tudi molitev – je znova povabil papež – naj bosta torej v rimskem dialektu. Vodijo naj ju konkretni obrazi družin. Brez abstrakcij, brez posploševanja, brez nominalizma.

Biti povezani v izkoreninjeni družbi
Druga papeževa predpostavka se je nanašala na izkušnjo občutka »izkoreninjenosti«. Pojav »izkoreninjene družbe« predstavlja osebe in družine, ki postopoma izgubljajo vezi. Gre za odsotnost izkušnje, da drug drugemu »pripadamo«, da smo soudeleženi v nekem skupnem projektu. Pomembno je upoštevati to vzdušje izkoreninjenosti, saj začenja postajati del naših pogledov in predvsem življenja otrok. Kadar ni korenin, nas lahko za seboj povleče vsak veter. Starši, družine, pastirji morajo zatorej najprej razmisliti o scenarijih, kjer se lahko ukoreninimo, ustvarimo odnose, gradimo tisto življenjsko mrežo, ki nam omogoči počutiti se doma.

Sveti oče se je zatem nekoliko zaustavil ob družbenih omrežjih, za katere se danes zdi, da nam nudijo »ta prostor mreže«, povezanosti z drugimi. Toda zaradi virtualnosti je problem le-teh, da nas pustijo nekoliko »v zraku«. Tako nastaja tista »utekočinjena, plinasta, izparljiva družba«.

Od naših otrok se pogosto zahteva pretirano formacijo na nekaterih področjih, ki jih smatramo kot pomembne za njihovo prihodnost. Pri tem pa ne dajemo istega pomena dejstvu, da bi spoznali tudi korenine. Papež Frančišek je na tem mestu poudaril pomen pogovora s starimi starši. To pogosto ponavlja, a zdi se mu, da gre za nekaj, kar v njegovo srce polaga Sveti Duh. Da bi se mladi lahko drzno in pogumno soočili s prihodnostjo, je nujno, da prisluhnejo preroškim sanjam svojih očetov (glej Jl 3,2). Če hočemo, da bodo naši otroci pripravljeni na jutrišnji dan, je potrebno, da »se povežejo«, da spoznajo svoje korenine. In sposobnost posredovanja zgodovine, vere in pripadnosti imajo stari starši. Imajo namreč modrost tistih, ki so na pragu, pripravljeni, da odidejo. Stari starši ne smejo biti »škartirani«, treba jim je pustiti sanjati. Sanjajo pa lahko le, kadar se srečajo z novim življenjem.

Vzgajati v gibanju – mladostništvo je čas prehoda in rasti
Tretja predpostavka v papeževem govoru je bila »vzgoja mladostnikov v gibanju«: »Mladostništvo je obdobje prehoda v življenju ne le vaših otrok, temveč cele družine … Je obdobje-most, in iz tega razloga mladostniki niso ne tu ne tam, so na poti, na prehodu.« Niso otroci in kot takšni nočejo biti obravnavani. In niso odrasli, čeprav kot takšni hočejo biti obravnavani, zlasti kar zadeva privilegije. Tako sami in tisti, ki jih obkrožajo, živijo to napetost. Gre za »dragocen čas v življenju«, četudi je težak, poln sprememb in nestanovitnosti, čas velikih tveganj. »Toda, predvsem, je čas rasti zanje in za celo družino. Mladostništvo ni nekakšna patologija in ne smemo se ga lotevati, kot da bi bilo.« Je del normalne rasti, nekaj naravnega v življenju: »Kjer je življenje, je gibanje, in kjer je gibanje, so spremembe, iskanje, negotovosti, je upanje, radost, pa tudi tesnoba in žalost.«

Razločevanje naj se odvija v okviru predvidljivih življenjskih procesov. Obstajajo sicer robovi, ki jih je nujno poznati, da se ne bi vznemirjali ali jih zanemarili, ampak bi znali spremljati in bi pomagali rasti. Potrebno je razločevati, katere bitke so potrebne in katere ne.

Mladostniki bi radi bili in se počutili protagonisti. Njihovo iskanje avtonomije pa je za šole, župnije in cerkvena gibanja lahko dobra priložnost. Spodbudijo namreč lahko dejavnosti, kjer se lahko preizkusijo in počutijo kot protagonisti; vse, kar jim pomaga sanje preoblikovati v projekte in odkriti, da je njihov potencial most, prehod naproti poklicanosti v najobsežnejšem in najlepšem pomenu te besede. »Predlagajmo jim prostrane cilje, velike izzive, in jim pomagajmo uresničiti jih, doseči njihove cilje. Ne pustimo jih samih. Izzovimo jih bolj kakor oni izzivajo nas.« Za vzgojo mladostnikov danes ne moremo še naprej uporabljati modela zgolj šolskega izobraževanja, sestavljenega iz idej. Treba je slediti ritmu njihove rasti; jim pomagati, da pridobijo samospoštovanje in verjamejo, da jim tisto, kar so si zastavili, resnično lahko uspe. Vedno v gibanju.

Pri vzgoji združevati tri jezike: glava, srce in roke
Ta proces zahteva, da se na simultan in združujoč način razvijajo različni jeziki, ki nas kot osebe oblikujejo. In to je četrti vidik, ki ga je med svojim govorom izpostavil sveti oče. Gre za to, da se mladostnike nauči integrirati vse tisto, kar so in delajo. Učiti misliti, kar čutijo in delajo, čutiti, kar mislijo in delajo, ter delati, kar mislijo in čutijo. Vzgoja mora biti utemeljena na razumu – glavi, čustvih – srcu in delovanju – rokah. Potrebno je ustvariti prostore, kjer družbena razdrobljenost ne bi bila prevladujoča shema. To bo mladostnikom pomagalo počutiti se protagoniste v procesu rasti in jih bo napeljalo, da se bodo počutili poklicane sodelovati pri gradnji skupnosti.

Harmonična integracija različnih vedenj – razuma, srca in rok – jim bo pomagala zgraditi lastno osebnost. Vzgojo smo osredotočili na možgane in pri tem zanemarili srce in roke. In to, kot je dejal papež, je prav tako »oblika družbene razdrobljenosti«.

'Ne' tekmovalnosti med starši in otroci
»Zanimivo je opazovati, kako mladostniki in mladostnice želijo biti 'veliki' ter 'veliki' želijo biti ali so postali mladostniki.« Te kulture oz. zraka, ki ga dihamo vsi, ne smemo podcenjevati, je kot peti vidik nadalje izpostavil sveti oče. Danes je med starši in otroci neke vrste tekmovalnost. Od običajnih soočenj smo prešli k tekmovalnosti. Gre za dve dinamiki, ki se razlikujeta po duhu.

Svet odraslih je za vzorec uspeha privzel »večno mladost«. Zdi se, kakor da je odrasti, se starati, nekaj slabega – sinonim za frustrirano in izčrpano življenje. Kakor da samo dejstvo življenja ne bi imelo pomena. Papež Frančišek je spomnil na italijansko igralko Anno Magnani, ki je predlog, da bi naredila lifting, zavrnila z besedami: »Ne, te gube so me stale celega življenja: so dragocene!« »Kako žalostno je, če nekdo želi narediti 'lifting' srca! Danes se beseda 'lifting' uporablja pogosteje kakor 'srce'! Kako boleče je, če nekdo želi odstraniti 'gube' številnih srečanj, številnih radosti in žalosti!« In to je v nekem smislu ena najnevarnejših »nezavednih« groženj pri vzgoji mladostnikov: ko se jih izključi iz procesov odraščanja, ker njihovo mesto zasedajo odrasli – odrasli, ki nočejo biti odrasli in se želijo pretvarjati, da bodo vedno mladostniki.

Duhovna sladkosnednost, potrošnja in asketstvo
Na koncu je sveti oče spregovoril še o temi asketstva. Le-ta je po njegovih besedah lahko ključen argument, prisoten v vseh delavnicah med simpozijem. Živimo v obdobju potrošništva. Po hrani, zdravilih in oblačilih, ki so za življenje bistveni, sodeč po statistiki največ denarja zapravimo za kozmetične izdelke. In kozmetika, ki je bila nekoč bolj ženska zadeva, je sedaj enako pomembna za oba spola. Zdi se pomembno nenehno trošiti. Včasih se je za osebe, ki so imele ta problem, reklo, da so odvisne od nakupovanja. Danes se to ne govori več, saj smo vsi znotraj tega ritma potrošnje. Asketstvo je zatorej tisto duhovno načelo, tako pomembno, a razvrednoteno, ki ga je v tem kontekstu nujno spet obuditi. Padli smo v vrtinec potrošnje, pripravljeni smo verjeti, da smo vredni, kolikor smo sposobni proizvesti in potrošiti. A vzgajati za asketstvo je bogastvo brez primere. Prebudi namreč umske sposobnosti in ustvarjalnost, porodi priložnosti za domišljijo in odpira za delo v timu in solidarnosti. Odpira za druge.

Danes obstaja tudi neke vrste »duhovna sladkosnednost«. Gre za držo tistih, ki namesto da bi jedli, požrejo vse, kar je okoli njih. Dobro bi bilo, če bi se v družini bolje vzgajali v tej sladkosnednosti, dali prostor asketstvu kot poti srečevanja, gradili mostove, rasli z drugimi in za druge. Tega je sposoben le nekdo, ki zna biti asketski. V nasprotnem primeru je namreč zgolj »sladkosneden«.

Papež Frančišek je svoj govor sklenil z besedami iz apostolske spodbude Amoris laetitia, kjer je zapisal: »V družinski zgodbi se pojavljajo vse vrste kriz, ki pa so tudi del njene dramatične lepote. Treba je pomagati odkriti, da premagana kriza ne oslabi odnosa, ampak vodi k temu, da vino zveze postane bolj kakovostno, se ustali in dozori. Ne živimo skupaj zato, da bi bili vedno manj srečni, temveč da bi se naučili biti srečni na nov način, izhajajoč iz možnosti, ki jih odpira vsako novo obdobje.« Pomembno je vzgojo otrok živeti v tej perspektivi, kot Gospodov klic, kot družina, da bi iz tega prehoda naredili prehod rasti, da bi se naučili bolje okušati življenje, ki nam ga On podarja.

Zahvala vikarju rimske škofije kardinalu Valliniju
Papež Frančišek je med svojim govorom izrazil tudi zahvalo vikarju rimske škofije kardinalu Agostinu Valliniju, ki svoje mesto sedaj prepušča msgr. Angelu De Donatisu. Kardinal Vallini je svetega očeta spremljal vse od prvih trenutkov pontifikata, poleg njega je bil tudi med prvim blagoslovom z osrednje lože vatikanske bazilike, takoj po izvolitvi. Papež je poudaril njegove kreposti, predvsem občutek za objektivnost, ki mu je mnogokrat pomagal. 

20/06/2017 12:30