2017-06-22 14:00:00

Jutranja sveta maša: Pravi pastir je strasten, zna razločevati in naznaniti zlo


VATIKAN (četrtek, 22. junij 2017, RV) – Pastir mora biti »strasten«, znati mora razločevati in tudi naznaniti zlo. Tako je danes zjutraj zatrdil papež Frančišek, ko je v kapeli Doma sv. Marte daroval sveto mašo. Njegova homilija je izhajala iz berila iz Drugega pisma Korinčanom, posebej pa se je zaustavil ob liku apostola Pavla.

Pastir je strasten
Dobri pastir da življenje za svoje ovce. Sveti Pavel je bil pravi pastir, ki svojih ovc ni zapustil, kakor bi nasprotno storil »najemnik«. Prva lastnost dobrega pastirja po papeževih besedah je, da je »strasten«. Tako zelo strasten, da lahko svojim ljudem, svojemu ljudstvu, kakor Pavel reče: »Ljubosumen sem na vas z Božjo ljubosumnostjo.« Dobri pastir je »božansko ljubosumen«. Gre torej za strast, ki postane skorajda »norost«, »neumnost«. To je tisto vedenje, ki ga imenujemo »apostolska gorečnost«. Ni mogoče biti pravi pastir brez tega notranjega ognja.

Pastir zna razločevati
Druga lastnost, ki jo je omenil papež, je, da mora biti pastir človek, ki zna razločevati: »Ve, da v življenju obstaja zapeljevanje. Oče laži je zapeljivec. Pastir ne. Pastir ljubi. Ljubi. Drugače pa je kača, oče laži, zavistnež, zapeljivec. Zapeljivec, ki poskuša oddaljiti od zvestobe.« Tista Pavlova Božja ljubosumnost je ljudstvo namreč vodila k edinemu ženinu, da bi ga ohranila v zvestobi njemu. V zgodovini zveličanja pogostokrat naletimo na oddaljitev od Boga, na nezvestobe Gospodu in malikovalstvo.

Prva lastnost pastirja je torej, da je strasten, da ima gorečnost, da je goreč. Druga njegova lastnost je, da zna razločevati: razločevati, kje so nevarnosti in kje so milosti, kje je prava pot. To pomeni, da ovce spremlja vedno: v lepih in tudi težkih trenutkih, v trenutkih zapeljevanja. In jih s potrpežljivostjo vodi v stajo.

Pastir zna naznaniti zlo
Tretja lastnost pastirja pa je sposobnost, da naznani: »Apostol ne sme biti naiven: 'Ah, saj je vse lepo, pojdimo dalje … Vse je lepo, praznujmo, vsi … Vse je dovoljeno …' Treba je braniti zvestobo edinemu ženinu Jezusu Kristusu.« Pastir zna grajati s konkretnostjo. Reči »ne«, kakor starši rečejo otroku, ko se začne plaziti in hoče vtakniti prste v električno vtičnico: »Ne, tega ne! Nevarno je!« Sveti oče se večkrat spomni na »tuca nen«: kako so mu starši in stari starši kdaj rekli, naj se ničesar ne dotika, ker je v tistem trenutku obstajala neka nevarnost.

Dobri pastir zna »naznaniti z imenom in priimkom«, kakor je delal apostol Pavel.

Skrbeti za druge, kakor don Milani
Papež je zatem spomnil na svoj torkov obisk v Bozzolu in Barbiani, krajih »dveh dobrih italijanskih pastirjev«. Posebej je izpostavil don Milanija in njegovo »geslo« pri poučevanju mladih: »I care.« S tem je don Milani hotel reči, da mu je mar: »Učil je, da je treba stvari jemati resno, v nasprotju z modnim geslom tistega časa, ki je bil 'ni mi mar'.« Le da je bilo to rečeno v nekem drugem jeziku, ki si ga papež ni drznil ponoviti. Don Milani je mlade tako učil iti naprej: »Skrbi: poskrbi za svoje življenje, in 'tega ne'.«

Znati je torej treba naznaniti tudi tisto, kar je zoper tvoje življenje. To sposobnost graje pogosto izgubimo in želimo ovce voditi naprej nekoliko s tistim »bonizmom«, ki ni le naiven, ampak tudi škoduje. S kompromisi se pritegne občudovanje in ljubezen vernikov, hkrati pa se dopušča vse.

Apostol Pavel je imel apostolsko gorečnost, bil je strasten in goreč: to je njegova prva značilnost. Človek, ki zna razločevati, saj pozna zapeljevanje in ve, da hudič zapeljuje: druga značilnost. Ter človek s sposobnostjo grajanja stvari, ki bi njegovim ovcam škodovale: tretja značilnost. Sveti oče je zaključil z molitvijo za vse pastirje Cerkve, da bi se sv. Pavel zavzel zanje pred Bogom in bi vsi lahko imeli te tri poteze služenja Gospodu.








All the contents on this site are copyrighted ©.