Papež o resničnem prijateljstvu: Ko me srečanje vplete v življenje drugega

VATIKAN (petek, 23. junij 2017, RV) – Sveti oče je danes sprejel v avdienco 600 članov združenja Serra International, ki se v Rimu udeležujejo mednarodnega simpozija na temo Vedno naprej. Pogum poklicanosti. Serra International je laično združenje, namenjeno podpori poklicu v duhovništvo in posvečeno življenje. »Biti prijatelji duhovnikom, podpirati njihovo poklicanost in spremljati njihovo službo, je velik dar, s katerim bogatite Cerkev!« jim je dejal papež Frančišek. Predvsem pa so »posebni prijatelji«, ki jih je Gospod postavil ob bok nekaterim semeniščnikom in duhovnikom.

Pravo prijateljstvo
Beseda 'prijatelj' je danes postala nekoliko obrabljena. Ko bivamo na krajih metropolitanskega življenja, vsak dan vstopamo v stik z različnimi osebami, ki jih pogosto imenujemo 'prijatelji', a to se samo tako reče. Na obzorju virtualne komunikacije je beseda 'prijatelj' ena od najbolj uporabljenih. »Pa vendar vemo,« je dejal papež, »da površinsko poznavanje ni dovolj, da bi sprožili tisto izkušnjo srečanja in bližine, s katero je povezana beseda 'prijatelj'.«

Ko  jo uporablja Jezus, z njo razkriva neudobno resnico: »resnično prijateljstvo je samo takrat, kadar me srečanje vplete v življenje drugega, vse do darovanja mene samega«. Jezus namreč pravi svojim učencem: »Ne imenujem vas več služabnike …; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Jezus na ta način vzpostavi »nov odnos med človekom in Bogom, ki presega postavo in temelji na zaupni ljubezni«. Istočasno Jezus osvobodi prijateljstvo od setimentalizma in ga preda kot odgovornost, ki vključuje življenje: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

Ko srečanje vodi v darovanje za drugega
»Prijatelji smo torej samo, če srečanje ne ostane zunanje ali formalno, ampak postane delitev usode drugega, sočutje, vključenost, ki vodi vse do darovanja za drugega,« je izpostavil papež Frančišek in zatem naštel drže, ki jih ima pravi prijatelj: diskretno in nežno se postavi ob bok na moji poti; posluša me v globine in ve iti onkraj besed; usmiljen je do mojih napak in svoboden od predsodkov; zna z mano deliti mojo pot, ko mi da čutiti veselje, da nisem sam; vedno mi ne ugodi, ampak ravno zato, ker me ima rad, mi iskreno pove, s čimer se z mano ne strinja; pripravljen je pomagati mi in me dvigniti vsakokrat, ko padem.

Takšno prijateljstvo si člani združenja Serra International prizadevajo nuditi duhovnikom. Kot je dodal papež, je združenje torej kraj, kjer raste poklicanost »biti laiki prijatelji duhovnikov«. Prijatelji, ki jih znajo spremljati in podpirati s čutom vere, zvesto molitvijo in apostolskim delovanjem; prijatelji, ki jim je skupna osuplost poklicanosti, pogum dokončne izbire, veselje in utrujenosti služenja; prijatelji, ki znajo biti blizu duhovnikom, ki znajo gledati s sočutjem in nežnostjo na njihove velikodušne vzgibe, skupaj z njihovimi človeškimi slabostmi.

Vedno hoditi naprej
Papež Frančišek je v nadaljevanju spregovoril še o temi njihovega simpozija: Vedno naprej. Kot je dejal, gre za ključno besedo krščanske poklicanosti. Življenje učenca misijonarja je namreč zaznamovano z ritmom, ki mu ga vtisne klic. Gospodov glas ga vabi, da zapusti zemljo svojih gotovosti in začne 'sveto potovanje' proti obljubljeni deželi srečanja z Njim in brati. »Poklicanost je povabilo, da izstopimo iz sebe, da bi začeli živeti praznovanje srečanja z Gospodom in se podali na poti, na katere nas On vabi,« je dejal sveti oče.

Hoditi pa ne moremo, če samih sebe ne postavimo pod vprašaj. Proti cilju ne napreduje, kdor se boji izgubiti samega sebe v skladu z evangelijem (glej Mt 16,25-26). Nobena ladja ne more zapluti skozi vode, če se boji zapustiti varnost pristanišča. In na enak način tudi noben kristjan ne more vstopiti v izkušnjo spreminjajoče Božje ljubezni, ampak ostaja vezan na lastne utrjene pridobitve. Tudi pastoralne strukture lahko padejo v to skušnjavo varovanja samih sebe, namesto da bi se prilagodile službi evangelija.

Bolje šepati, kakor biti 'muzejski kristjani'
Kristjan pa, ko brez strahu hodi po brazdah vsakdanjega življenja, ve, da lahko odkrije presenetljive pobude Boga, kadar ima pogum za biti drzen, kadar ne dovoli strahu, da bi prevladal nad kreativnostjo, ko ne otrpne pred novostjo in zna sprejeti izzive, ki jih ponuja Duh, tudi kadar to pomeni spremeniti pot in izstopiti iz ustaljenih shem. »Bojim se kristjanov,« je zatrdil papež, »ki ne hodijo in se zapirajo v svoje niše. Bolje je, če napredujemo šepajoč, včasih tudi pademo, a vedno zaupamo v Božje usmiljenje, kakor pa da smo 'muzejski kristjani', ki se bojijo sprememb in ki, ko prejmejo neko karizmo ali poklicanost, namesto da bi služili večni novosti evangelija, branijo sami sebe in svoje vloge.«

Poklicani od Drugega
Poklicanost pomeni, da smo poklicani od Drugega, da si torej več ne lastimo samih sebe, da izstopimo iz sebe in si prizadevamo za večji načrt. S ponižnostjo postanemo sodelavci v Gospodovem vinogradu, pri tem pa se odpovemo vsakemu duhu posedovanja in prevzetnosti. »Kako žalostno je videti, da včasih ravno cerkveni ljudje ne znamo odstopiti svojega mesta, se ne zmoremo z vedrino posloviti od naših nalog in s težavo pustimo v rokah drugih opravila, ki nam jih je zaupal Gospod,« je dejal papež.

Vse zbrane na avdienci je spodbudil, naj s pogumom, kreativnostjo in drznostjo nadaljujejo svoje prizadevanje in vedno gredo naprej. Povabil jih je, naj so pravi prijatelji semeniščnikom in duhovnikom ter naj svojo ljubezen izkazujejo v pospeševanju poklicev, molitvi in pastoralnem sodelovanju.