Papež resurekcionistom: Pričevalci navzočnosti vstalega Gospoda. Iz skupnosti v svet

VATIKAN (sobota, 24. junij 2017, RV) – »Pričevalci navzočnosti vstalega Gospoda: iz skupnosti v svet.« To je tema, ki je bila izbrana za generalni kapitelj Kongregacije vstajenja Našega Gospoda Jezusa Kristusa. Udeležence le-tega je papež Frančišek danes sprejel v avdienco. Spregovoril jim je o treh izrazih.

Pričevalci navzočnosti vstalega Gospoda
Prvi je: Pričevalci navzočnosti vstalega Gospoda. Ta izraz se nanaša na misijonarje in apostole Živega. Sveti oče je spomnil na Marijo Magdaleno, apostolko apostolov, ki je na velikonočno jutro, po tem ko je srečala vstalega Jezusa, le-to oznanila drugim učencem. Iskala je mrtvega Jezusa, a našla ga je živega. In to je vesela novica, ki jo prinese ostalim: »Kristus je živ in ima oblast, da premaga smrt in nam da večno življenje.«

Nostalgija po preteklosti, ki je bila rodovitna s poklici in veličastna v delih, naj ne prepreči videti življenja, ki mu Gospod daje kliti v sedanjem trenutku: »Ne bodite nostalgični možje, ampak možje, ki spodbujeni z vero v Boga zgodovine in življenja, oznanjajo prihod zore tudi sredi noči (glej Iz 21,11-12). Kontemplativni možje, ki s pogledom srca, uprtim v Gospoda, znajo videti tisto, česar drugi ne vidijo, saj jim to preprečujejo skrbi tega sveta; možje, ki znajo oznanjati – z drznostjo, ki izvira iz Duha – da je Kristus živ in da je Gospod.«

Marija Magdalena in druge so bile ženske »v izhodu«: zapustile so svoje »gnezdo« in se podale na pot, znale so tvegati. Duh tudi resurekcioniste kliče, da bi bili »možje na poti, inštitut v izhodu«. Kliče jih, da bi bili iskalci Božjega obličja tam, kjer se to nahaja, ne v grobovih, temveč kjer živi.

Iz skupnosti v svet
Papež se je zatem zaustavil ob drugem izrazu: Iz skupnosti v svet. Tisti, ki verjamejo v Vstalega, imajo pogum »iti ven«, da prinesejo novo veselo novico vstajenja in sprejmejo tveganje pričevanja, kakor apostoli. Če je Kristusovo vstajenje naša največja gotovost in najdragocenejši zaklad, kako ne bi tekli, da bi ga oznanili drugim? Konkreten način, kako ga razodenemo, pa je »bratsko življenje v skupnosti«. Gre za to, da se sprejme brate, ki nam jim podari Gospod, ne tiste, ki bi si jih izbrali sami. Odkar je Kristus vstal, nam ni več dovoljeno gledati druge na človeški način (glej 2 Kor 5,16): »Drugi je dar, s katerim se ne sme manipulirati in ga ne prezirati; dar, ki ga je treba sprejeti s spoštovanjem, kajti v njem, zlasti če je slaboten in krhek, mi prihaja naproti Kristus.«

Bratsko življenje v skupnosti mora biti prva oblika evangelizacije. Skupnosti naj bodo odprte za poslanstvo in naj se izogibajo avtoreferenčnosti, ki vodi v smrt. Problemi, ki vedno so, naj jih ne zadušijo. Gojijo naj »mistiko srečanja« in skupaj z brati, ki jih podari Gospod, naj iščejo pot in obliko, kako iti naprej.

Preroki velikonočnega veselja in upanja
Preroki velikonočnega veselja in upanja: to pa je še tretji izraz, ob katerem se je zaustavil sveti oče. Vstali je na svoje učence razlil dve obliki tolažbe: to sta notranje veselje in luč velikonočne skrivnosti. »Veselje, da ste prepoznali navzočnost Vstalega, vas uvaja v njegovo Osebo in v njegovo voljo: zaradi tega vodi k poslanstvu. Po drugi strani pa luč velikonočne skrivnosti povrne upanje, 'zanesljivo upanje', kakor je dejal papež Benedikt XVI. Vstali, da bi pomagali vstati, osvobojeni, da bi osvobodili, rojeni v novo življenje, da bi se novo življenje rodilo v vseh tistih, ki jih srečamo na naši poti.«

»Kaj iščete živega med mrtvimi?« To vprašanje naj nenehno odmeva v vaših srcih, jih je še spodbudil papež. »Pomagalo vam bo stopiti iz trenutkov žalosti in vas bo odprlo za obzorja veselja in upanja. Omogočilo vam bo odvaliti nagrobne kamne in vam bo dalo moč za oznanjevanje vesele novice v tej kulturi, pogosto zaznamovani s smrtjo. Če bomo imeli pogum iti vse do naših osebnih in skupnostnih grobov, bomo videli, kako nas iz njih Jezus lahko obudi.«

Nazadnje je papež Frančišek opozoril na hvaležno spominjanje preteklosti, kajti karizma je vedno izvir žive vode; na strast v življenju sedanjosti, da bi vedno ohranili živo in mlado prvo ljubezen, ki je Jezus; ter na upanje glede prihodnosti, saj vemo, da je »Jezus z nami in vodi naše korake, kakor je vodil korake naših ustanoviteljev«.