Litva: Blaženi mučenec Teofilius Matulionis je ostal trden v veri

LITVA (nedelja, 25. junij 2017, RV) – »V krščanski tradiciji mučeništvo predstavlja najpopolnejše posnemanje Jezusa, ki je nedolžen umrl na križu. Kristus je v mučencu navzoč na povsem poseben način, vliva mu moč in pogum.« Na nedeljo, 25. junija, je bil v litovski prestolnici Vilna med blažene prištet mučenec in nadškof Teofilius Matulionis.

Novi blaženi je bil rojen 22. junija 1873. Leta 1892 je vstopil v semenišče v Sankt Peterburgu, duhovniško posvečenje je prejel 7. marca 1900. Leta 1943 je postal škof mesta Kaišiadorys, devet let kasneje pa nadškof. Samo nekaj mesecev zatem, 20. avgusta 1962, je umrl v starosti 89 let. Njegova smrt je bila prepoznana kot martirium propter aerumnas carceris.

Martirium propter aerumnas carceris
Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je vodil obred beatifikacije, razlaga pomen tega izraza: »Martirium propter aerumnas carceris pomeni, da je smrt povzročilo trpljenje v zaporu.« Dolgoletna in mučna obdobja v ječah, koncentracijskih taboriščih in internaciji so se ponavljala tekom celotnega življenja novega blaženega in postopoma izčrpavala telo tega duhovnika in pastirja. Vendar pa pomanjkanje in trpinčenje nista uklonila njegove dobre volje.

V tistem temačnem obdobju sovraštvo nacistov in komunistov ni imelo nobene razumske utemeljitve. Bilo je zgolj sad sovraštva do Jezusovega evangelija in do Cerkve. »Mučenci poznajo besede, ki jih je Jezus namenil svojim učencem: 'Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih' (Mt 10,28.32).« V novem blaženem se je mučeništvo podaljševalo leta in leta, med neusmiljenimi diktaturami, kot sta bili nacistična in komunistična, ki sta se namenili uničiti Cerkev. Semenišča so bila zaprta, poskušalo se je ustanoviti nekakšno nacionalistično cerkev, moški in ženski verski redovi so bili pregnani, prepovedan je bil vsak stik z Rimom, zatrt je bil tudi katoliški tisk. Cerkev je bila obsojena na molk.

Ostal je trden v veri
Teofiliusu Matulionisu je moč ter pogum za prenašanje ponižanj in muke dolgega, krivičnega ter nečloveškega jetništva dajala Kristusova milost. Ostal je trden v veri: »O tej zvestobi evangeliju pričujejo mnogi, ki so v njem videli 'pravega Božjega moža' in 'svetnika'. V koncentracijskem taborišču se je ravnal kot pobožen in veder duhovnik, povsem izročen Božji previdnosti.«

Njegovega junaštva so se zavedli tudi tisti, ki so ga preganjali. Odgovorni za sovjetski ustrahovalni sistem je na primer izrazil zaskrbljenost: »Ni izključeno, da ga bo v prihodnosti Vatikan razglasil za 'svetnika', in v tem primeru bo njegov grob postal kraj obiskovanja romarjev.« To predvidevanje se v polnosti uresničuje, je dodal kardinal Amato.

Brezmejna ljubezen, nalezljiva vedrina in usmiljena dobrota
Kakor Jezus, je tudi ta mučenec zmogel videti Božjo dobroto in njegovo Previdnost celo v tistih osebah, v katerih so drugi lahko videli zgolj zlo in hudobijo. Prizadeval si je »počastiti božanski pečat vsake osebe, tudi najhudobnejše, saj je bila ustvarjena po podobnosti Boga«. Za kristjana bi sovražiti pomenilo izdati kri mučencev. »Mučenec Teofilius Matulionis vse uči, kako je potrebno živeti, moliti, trpeti in delati za večjo Božjo slavo in zveličanje duš. V njegovi duši ni bilo zidov ločitev. V njegovem srcu so prebivale brezmejna ljubezen, nalezljiva vedrina in usmiljena dobrota. Novi mučenec nas vabi, da bi ga posnemali.«