Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije

25. obletnica papeževega škofovskega posvečenja: Vstani, poglej, upaj

»Gospod nam pravi, da je naša zgodovina še vedno odprta, odprta vse do konca ... In poslanstvo nam kaſe s tremi imperativi: 'Vstani! Poglej! Upaj!'«

27/06/2017 12:24

VATIKAN (torek, 27. junij 2017, RV) – 27. junija 1992 je Jorge Mario Bergoglio, danes papež Frančišek, prejel škofovsko posvečenje. Sveti oče je ob 25. obletnici tega dogodka danes ob osmih zjutraj v Pavlinski kapeli vodil evharistično somaševanje s kardinali, ki so navzoči v Rimu.

Med homilijo je papež spomnil na berilo iz Prve Mojzesove knjige (1 Mz 13,2.5-18), ki med drugim opisuje nadaljevanje dialoga med Bogom in Abrahamom. To je tisti dialog, ki se je začel z naročilom »pojdi«, »pojdi iz svoje dežele«. Sedaj v nadaljevanju pa najdemo tri »imperative«: »Vstani, poglej, upaj.« Ti trije imperativi zaznamujejo pot, ki jo mora Abraham prehoditi, pa tudi način oz. notranjo držo na poti: vstani, poglej, upaj.

Vstani! Imaš poslanstvo in izpolniti ga moraš na poti
»Vstani, hodi, ne bodi nepremičen. Imaš nalogo, imaš poslanstvo in izpolniti ga moraš na poti.« Ne usedi se, vstani, na noge! Tako je Abraham začel hoditi. Vedno na poti. Simbol tega je šotor. Prva Mojzesova knjiga nam pove, da je Abraham, kadar se je ustavil, postavil šotor. Nikoli ni zase zgradil hiše. Edina stvar, ki jo je zgradil, je bil oltar: »Da bi častil Njega, ki mu je naročal, naj vstane in naj bo na poti s šotorom.«

Poglej! Poglej obzorje, ne postavljaj zidov
Drugi imperativ je »poglej«: »Povzdigni svoje oči in poglej s kraja, kjer stojiš, proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu!« Poglej: »Poglej obzorje, ne postavljaj zidov. Vedno glej in hodi naprej.« Mistika obzorja pa je, da čeprav se hodi dalje, je obzorje zmeraj daleč. Zato je potrebno pogled upirati naprej, hodeč naproti obzorju.

Upaj! Ozri se proti nebu in preštej zvezde
Tretji imperativ pa je »upaj«. Sveti oče je spomnil na dialog med Gospodom in Abrahamom, ki sledi kasneje: »Veliko si mi dal, toda moj dedič bo hlapec.« In Božji odgovor: »Tvoj dedič bo izšel iz tebe. Rojen bo iz tebe. Upaj!« In to je bilo rečeno moškemu, ki ni mogel imeti potomstva, bodisi zaradi lastne starosti ali zaradi ženine jalovosti. A bo »iz tebe«: tvoj zarod – iz tebe – bo kakor prah zemlje: »Če more kdo prešteti prah zemlje, bi preštel tudi tvoj zarod.« »Ozri se proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti. Toliko bo tvojega zaroda« (glej 1 Mz 15,3-6). Abraham je veroval, Gospod pa mu je to štel v pravičnost. V Abrahamovi veri se začenja tista pravičnost, ki jo bo apostol Pavel kasneje razložil z upravičenjem.

Vstani! Poglej obzorje! Nič zidov. Upaj! Upanje je brez zidov, je čisto obzorje.

Ni še čas, da bi zaključili svoje življenje
Ko je bil Abraham poklican, je bil »približno naših let«, je nadalje poudaril papež Frančišek: šel naj bi v pokoj, da bi si odpočil. A ravno v tisti starosti je začel: bil je ostarel mož, nosil je breme starosti, ki s seboj prinaša bolečine in bolezni. »Toda ti, kakor da bi bil mladenič, vstani in pojdi! Kakor da bi bil skavt: pojdi! Poglej in upaj. In ta Božja Beseda velja tudi za nas, ki smo približno istih let kakor Abraham … Tudi nam danes Gospod pravi enako: 'Vstani! Poglej! Upaj!' Pravi nam, da ni še čas, da bi zaključili svoje življenje, da bi zaključili svojo zgodovino in napravili njen povzetek. Gospod nam pravi, da je naša zgodovina še vedno odprta: odprta je vse do konca, odprta je za neko poslanstvo. In poslanstvo nam kaže s temi tremi imperativi: 'Vstani! Poglej! Upaj!

Smo dedki, poklicani sanjati in dati naše sanje današnjim mladim
»Nekdo, ki nas nima rad, o nas pravi, da smo gerontokracija Cerkve. To je zasmehovanje. Ne razume, kaj govori. Nismo geronti: smo dedki. Če tega ne čutimo, moramo prositi za milost, da bi čutili.« Dedki, ki jih vnuki opazujejo. Dedki, ki jim morajo s svojo izkušnjo ponuditi smisel življenja. Dedki, ki niso zaprti v otožnost svoje zgodovine, ampak odprti, da bi dali. »Za nas se ta 'vstani, poglej, upaj' imenuje 'sanjati'. Smo dedki, poklicani sanjati in dati naše sanje današnjim mladim, ki jih potrebujejo. Kajti iz naših sanj bodo črpali moč, da bodo prerokovali in izpolnili svoje naloge.«

Gospoda prosim, da bi nam dal milost biti dedki
Papež je spomnil še na odlomek iz Lukovega evangelija o Simeonu in Ani (Lk 2,21-38), ki sta imela v svoji starosti izjemno sposobnost sanjati. In vse svoje sanje sta povedala Jožefu in Mariji ter drugim ljudem. Ana je hodila sem in tja ter klepetala: »On je! On je!« Govorila je o sanjah svojega življenja. »In to je tisto, kar Gospod danes zahteva od nas: biti stari starši. Imeti vitalnost, da bi jo ponudili mladim, kajti mladi jo od nas pričakujejo; ne zapreti se, dati od sebe najbolje, kar moremo.« Mladi pričakujejo naše izkušnje in pozitivne sanje, da bi šli naprej s preroštvom in delom. »Gospoda prosim za vse nas, da bi nam dal to milost … Milost, da bi bili dedki, milost, da bi sanjali in dali te sanje našim mladim, ki jih potrebujejo.«

Zahvaljujem se vam za bratsko družbo
Pred blagoslovom na koncu svete maše se je papež Frančišek vsem kardinalom še zahvalil za besede, ki mu jih je v imenu vseh namenil dekan kardinal Sodano, in za skupno molitev na ta dan obletnice. Prosil je odpuščanja za svoje grehe in za vztrajnost v veri, upanju in ljubezni: »Zahvaljujem se vam za to bratsko družbo in Gospoda prosim, naj vas blagoslovi in vas spremlja po poti služenja Cerkvi. Najlepša hvala.« 

27/06/2017 12:24