Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Juliusz Janusz: Zame najlepša naziva za papeža sta, da je škof, ki predseduje v ljubezni in potrjuje brate v veri

Msgr. Juliusz Janusz je vodil somaševanje slovenskih škofov, višjih redovnih predstojnikov in drugih duhovnikov v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. - RV

27/06/2017 19:14

LJUBLJANA (torek, 27. junij 2017, RV) – Apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Juliusz Janusz je v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani pred slovesnim praznikom apostolov Petra in Pavla ob praznovanju papeževanja papeža Frančiška vodil slovesno somaševanje slovenskih škofov, višjih redovnih predstojnikov in drugih duhovnikov.

Pridiga

Ekscelence, dragi škofje,
spoštovani državni predstavniki,
dragi kolegi Diplomatskega zbora
spoštovani duhovniki, redovnice in redovniki,
dragi verniki.
Začelo se je že peto leto pontifikata papeža Frančiška. Kakor po navadi se želimo tudi zdaj povezati z njim. S tem slovesnim bogoslužjem želimo pokazati, da smo živi del vesoljne Cerkve, kateri on predseduje. Veste, da papeža imenujemo tudi Kristusov namestnik, Petrov naslednik, služabnik Božjih služabnikov, vladar vatikanske države in tako naprej. Zame osebno pa sta najlepša naziva: Škof, ki predseduje v ljubezni in ki potrjuje svoje brate v veri. V teh dveh naslovih odseva popolna papeževa predanost evangeliju. In evangelij je dobra novica o ljubezni Boga Stvarnika, ki neposlušnih in arogantnih ljudi ne prepusti samim sebi, ampak pošlje svojega edinorojenega Sina, da bi rešil človeštvo. Zato je tako pomembno, da človeštvo spozna svojega Odrešenika. Jezus Kristus sam je poudaril, kako pomembno je, da ga resnično poznamo. Današnji evangelij to jasno kaže. Jezus vpraša svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov« (Mt 16, 13-19). Jezus nazadnje vpraša svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter se oglasi in izpove vero: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Resnično, njegovi tovariši niso pričakovali tako točnega in tako teološkega odgovora od preprostega ribiča. A Jezus je takoj razložil, zakaj je bil Peter tako moder, rekoč: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.«

O papeštvu je bilo napisanih že na milijone strani. V teh časih pa so zlasti analize o papeževih aktivnostih precej neverodostojne. To velja še posebej glede dejavnosti papeža Frančiška. Največji kritiki Cerkve, ljudje, ki ne verujejo v Boga, ne vedo, kaj pomeni, da Jezusov nebeški Oče, Stvarnik nebes in zemlje, Gospod vesolja, razodene Petru skrivnost Kristusove osebe. Ti ljudje mislijo, da imajo pravico presojati, kaj papež stori prav in kaj narobe. Kakor če bi jaz, ki sem imel vedno težave z matematiko in fiziko, hotel vas poučevati, kakšna je pravilna razlaga Einsteinove teorije. A takšni navidezni poznavalci pontifikata izbirajo posamezne papeževe besede. Potem pa govorijo, da so v Cerkvi za vse krivi škofje in duhovniki. Nekateri celo trdijo, da papež iz spoštovanja do drugih prepoveduje oznanjati evangelij tistim, ki ne verujejo v Boga in Kristusa. Toda ravnanje papeža Frančiška, ki predseduje v ljubezni in potrjuje svoje brate v veri, je čisto drugačno od novinarskih mnenj. Papež je na primer preteklo nedeljo pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov dejal sledeče: Bratje in sestre, tudi v naših dneh preganjajo kristjane. A zgled preganjanih kristjanov nam pomaga, da ne oklevamo pri našem odločanju za Kristusa, ko pogumno pričujemo zanj v vsakodnevnih  okoliščinah, tudi kadar se zdi, da je vse mirno. V resnici tudi tedaj, ko ni sovražnosti in bridkosti, nastopi preizkušnja. Gospod nas sicer pošilja kakor »ovce med volkove.« A hkrati nas pošilja kot čuvaje med ljudi, ki se nočejo prebuditi iz svoje posvetne otopelosti, ki nočejo sprejeti besed resnice evangelija in si raje gradijo svoje kratkotrajne resnice. Če v takšnih razmerah živimo in oznanjamo besede evangelija, smo jim nadležni. Ne bodo nas gledali lepo.

A v vsem tem nam Gospod govori, kakor je govoril učencem svojega časa: »Ne bojte se!« Ne pozabimo te besede: vedno ko se znajdemo v kakšni stiski, v preganjanju, ko zaradi nečesa trpimo, poslušajmo Jezusov glas v srcu: »Ne bojte se! Ne boj se, pojdi naprej. Jaz sem s teboj!« Ne bojte se tistih, ki vas zasmehujejo ali z vami grdo ravnajo. Ne bojte se tistih, ki vas ignorirajo. Ne bojte se tistih, ki se pred vami dobrikajo, za hrbtom pa pobijajo evangelij. Toliko je takšnih, ki se pred vami prijazno smehljajo, a za hrbtom napadajo evangelij. Vsi jih dobro poznamo. Jezus nas ne zapusti samih. Zanj smo dragoceni. Zato nas ne zapusti. Vsakdo od nas je Jezusu dragocen. Jezus nas spremlja.

Pred kratkim je papež med obiskom na neki rimski župniji otrokom govoril o papeški službi. Rekel je: Jezus si izbere človeka, ki ga hoče imeti za papeža v tem času.  Nato je dodal: Tisto, kar Bog hoče, tisto, kar ti Gospod daje, je lepo. Kadar ti Gospod daje posebno nalogo: da si pastir v župniji ali škofiji ali da si papež – tedaj ti daje nalogo: ne samo nalogo, da prinašaš mir, ampak da oznanjaš Božjo besedo, da poučuješ pri verouku. Neki novinar pri časopisu Osservatore Romano – ki je, kakor veste, vatikanski dnevnik  –, je v svojem komentarju tega papeževega srečanja z otroki zapisal: »Kdor hoče zares razumeti papeža Bergoglia, mora upoštevati te papeževe odgovore. Opustiti mora zlonamerne karikature in nevarne 'govorice', ker so rušilne ali pa celo diabolične v etimološkem pomenu (diabolos namreč pomeni 'klevetnik' ali tisti, ki razdira).«

Pred nekaj dnevi sem v nekem slovenskem časopisu bral, da se ima neki politik za »krščanskega ateista«. Uporablja nasprotujoče si izraze, da bi varal ljudi in jih delil kot diabolos. Ali si ateist ali si kristjan! Kajti kristjan veruje v Kristusa, ki je Bog in človek. Kristjani skušamo biti prijazni in dobrohotni do oseb, ki so drugačnega mnenja. Nismo pa neumni, da bi sprejemali skovanko »krščanski ateist«, kakor se je hotel opredeliti tisti politik.

Danes hočemo gledati na papeža Frančiška in vsakega papeža s tem presežnim pogledom, ki moli in hvali Boga. Hočemo gledati misijonarskega papeža, ki želi prinesti svetu resnico, da Bog obstaja, resnico, da  je Bog naš Oče, ki nas ljubi in nam je poslal svojega Sina, da bi nas odrešil. Nekateri bi radi papeža samo kot politika, ekonomista, sociologa, ki se ne zanima za oznanjevanje evangelija.

Izročimo Mariji papeževo težko nalogo Petra naših dni. Po Marijini priprošnji povzdignimo svoje molitve k Bogu Očetu, k Jezusu Kristusu, Marijinemu Božjemu Sinu, in Svetemu Duhu. Molimo, da mu naklonijo pogum in razločevanje pri vodenju Cerkve. Papež Frančišek sam nas prosi za takšno molitev. Ne pozabimo nanj in na njegovo nalogo, da vodi Kristusovo skrivnostno telo, našo mater Cerkev.

Na koncu vas tudi jaz kot papežev predstavnik posebej prosim za molitev po mojem namenu. Kot veste, letos obhajam petdeset letnico duhovniškega posvečenja. Moje duhovništvo je tesno povezano s službovanjem papežev. V duhovnika me je posvetil sveti papež Janez Pavel II., ko je bil krakovski nadškof. Petinštirideset let svojega duhovniškega življenja sem posvetil služenju petim papežem: Pavlu VI., Janezu Pavlu I., Janezu Pavlu II., Benediktu XVI. in papežu Frančišku. Že sedaj se vam zahvaljujem za vaše molitve in vaše prijateljstvo.

27/06/2017 19:14