Papež delavskim sindikatom: ‘Oseba’ in ‘delo’ morata biti skupaj

VATIKAN (sreda, 28. junij 2017, RV) – »Oseba in delo sta dve besedi, ki sta lahko in morata biti skupaj. Kajti če pomislimo in rečemo 'delo' brez osebe, delo postane nekaj nečloveškega, ki s tem, da pozablja na osebe, pozabi in izgubi sebe. Če pa pomislimo na osebo brez dela, rečemo nekaj parcialnega, nepopolnega, saj se oseba v polnosti uresniči, ko postane delavec, delavka; posameznik namreč postane oseba, kadar se odpre za druge, za družbeno življenje, kadar se razcveti v delu.«

Papež Frančišek je zjutraj pred redno sredino katehezo sprejel v avdienco predstavnike Italijanske konfederacije delavskih sindikatov (Cisl). Le-ti se v teh dneh v Rimu udeležujejo kongresa, katerega geslo je: Za osebo, za delo.

Oseba in delo
»Delo je najbolj običajna oblika sodelovanja, ki ga je človeštvo uresničilo v svoji zgodovini … Delo je oblika civilne ljubezni: ni romantična ljubezen in tudi ni vedno zavedna, toda je resnična, pristna ljubezen, ki nam daje živeti in svet vodi dalje.« Papež je nadaljeval, da oseba seveda ni samo delo, ker moramo tudi počivati in ker ne delamo vedno in niti ne smemo vedno delati. Otroci, bolniki in ostareli ne smejo delati. Edino dobro »delo« za otroke in mlade je študij. Pravica do pokojnine mora biti priznana vsem. In sicer do »pravične pokojnine«, ne preskromne in ne prebogate, kajti tudi slednja je huda žalitev za delo. Ali pa kadar je delavec zaradi bolezni »škartiran« iz sveta dela v imenu učinkovitosti. Če bolna oseba, nasprotno, lahko še naprej dela v okviru svojih meja, ima delo terapevtski učinek.

Nadalje je sveti oče zatrdil, da je družba »nespametna in kratkovidna«, če ostarele sili, da delajo predolgo, celotno generacijo mladih pa prisili, da ne dela. Kadar so mladi izključeni iz sveta dela, podjetja nimajo energije, navdušenja, inovacij, veselja do življenja – vse to so skupne dobrine, ki izboljšajo ekonomsko življenje in družbeno zadovoljstvo.

Preroštvo in inovacija
Če želi še naprej opravljati svojo temeljno vlogo v iskanju skupnega dobrega, se mora sindikalno gibanje danes soočiti z dvema izzivoma. Prvi je preroštvo. Ta izziv zadeva naravo in poklicanost sindikata: »Sindikat je izraz preroškega profila družbe.« Rodi in prerodi se vsakič, kadar kakor svetopisemski preroki da glas tistemu, ki ga nima.

Drugi izziv pa je inovacija. Sindikat mora bdeti »na obzidju mesta dela«, kakor stražar, ki pazi in brani tiste, ki so v mestu in tiste, ki so zunaj obzidja. Svoje temeljne vloge sindikat namreč ne opravlja, če brani le pravice tistih, ki že delajo ali so se upokojili. To je le polovica njegovega dela. Braniti mora tudi pravice tistega, ki le-teh še nima.

Sindikat se mora boriti na bivanjskih periferijah
Kapitalizem našega časa ne razume pomena sindikata, ker je pozabil na »družbeno naravo« ekonomije, kar je po papeževih besedah velik greh. Govoriti bi morali o družbeni tržni ekonomiji in ne zgolj o tržni ekonomiji. A naša družba morda ne razume sindikata ravno zato, ker ga ne vidi dovolj boriti se na krajih, kjer še ni pravic. Sveti oče je na primer spomnil na bivanjsko periferijo štiridesetih odstotkov italijanskih mladih, mlajših od 25 let, ki nimajo dela. Opozoril je tudi na migrante in ženske. Družba prav tako morda ne razume zato, ker je v srce nekaterih sindikalistov vstopila korupcija. »Spodbujam vas, da bi nadaljevali in, če je mogoče, naredili še več … Dobre družbe brez dobrega sindikata ni in ni dobrega sindikata, ki se ne bi vsak dan znova rodil na periferijah, ki škartiranih kamnov ekonomije ne bi preoblikoval v temeljne kamne.«