Papeževa kateheza: Krščansko upanje - moč mučencev

VATIKAN (sreda, 28. junij 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o krščanskem upanju kot moči mučencev. Dejal je, da kristjani ljubijo, a niso vedno ljubljeni. Mučenci so se z velikimi preizkušnjami soočili s trdnim upanjem, da jih nič in nihče ne more ločiti od Božje ljubezni. Nobeno človekovo trpljenje, niti najmanjše in najbolj skrito, ni nevidno Božjim očem, je poudaril sveti oče.

Katehezo je oprl na odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Jezus pravi svojim učencem: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izročali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče otroka. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih pošiljali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen« (Mt 10,16-17.21-22).

Kristjani ljubijo, a vedno niso ljubljeni
Ko Jezus pošlje učence, jih ne slepi s prividi o lahkem uspehu, je začel s pojasnjevanjem sveti oče. Nasprotno, jasno jih opozori, da oznanjevanje Božjega kraljestva vedno prinaša tudi nasprotovanje. Uporabi celo hud izraz: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena« (Mt 10,22). »Kristjani ljubijo, a vedno niso ljubljeni,« je zatrdil papež. Jezus nas od vsega začetka postavlja pred to realnost: izpovedovanje vere se dogaja v bolj ali manj sovražnem ozračju.

Kdor ljubi Kristusa, hodi v nasprotno smer
Kristjani so torej moški in ženske, ki »plavajo proti toku«. Po papeževih besedah je to normalno, kajti svet je zaznamovan z grehom, ki se kaže v različnih oblikah egoizma in krivičnosti. In »kdor ljubi Kristusa, hodi v nasprotno smer«. Ne zaradi polemičnega duha, ampak zaradi zvestobe logiki Božjega kraljestva, ki je »logika upanja« in ki se spremeni v stil življenja, osnovanega na Jezusovih napotkih.

Kakor ovce med volkovi
Prvi Jezusov napotek pa je »uboštvo«. Ko Jezus pošlje svoje učence oznanjat, se zdi, da več skrbi posveti temu, da bi jih »slekel«, kot pa »oblekel«. Dejansko kristjan, ki ni ponižen in ubog, nenavezan na bogastvo in moč, predvsem pa nenavezan nase, ni podoben Jezusu. »Kristjan prehodi svojo pot na tem svetu z bistvenim za na pot, a s srcem polnim ljubezni. Pravi poraz zanj ali zanjo je pasti v skušnjavo izdajstva in nasilja ter na zlo odgovoriti z zlom,« je izpostavil papež. Jezus nam pravi: »Pošiljam vas kakor ovce med volkove« (Mt 10,16). Torej brez žrela, brez krempljev, brez orožja. Kristjan bo moral biti predvsem previden, včasih tudi zvit. To sta kreposti, ki ju sprejema evangeljska logika. Nikakor pa ne pristaja na nasilje. »Da bi se premagalo zlo, se ne morejo sprejemati metode zla.«

Preganjanje ni nasprotno evangeliju
Edina kristjanova moč je evangelij. V težavnih časih je treba verjeti, da je Jezus pred nami in ne neha spremljati svojih učencev. »Preganjanje ni nasprotno evangeliju, ampak je njegov del,« je izpostavil Frančišek. »Če so preganjali našega Učitelja, kako potem lahko upamo, da bo nam boj prihranjen? Vendar pa sredi vrtinca kristjan ne sme izgubiti upanja in misliti, da je bil zapuščen.« Jezus svojim zagotavlja, ko jim pravi: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti« (Mt 10,30). Kakor da bi rekel, da »nobeno človekovo trpljenje, niti najmanjše in najbolj skrito, ni nevidno Božjim očem«. Bog vidi in zagotovo varuje; in dal bo svojo odkupitev. »Med nami je namreč Nekdo, ki je močnejši od zla, močnejši od mafij, od mračnih spletk, od tistega, ki se okorišča z življenji obupanih, ki nasilno tepta  druge … je Nekdo, ki od vedno posluša glas Abelove krvi, ki vpije iz zemlje.«

Vedno 'na drugi strani' sveta
Kristjani se torej morajo vedno nahajati »na drugi strani« sveta, na tisti, ki jo je izbral Bog: ne preganjalci, ampak preganjani; ne prevzetni, ampak krotki; ne prodajalci dima, ampak podvrženi resnici; ne lažnivci, ampak poštenjaki.

Mučenci ne živijo zase
To zvestobo Jezusovemu stilu vse do smrti – kar je stil upanja – so prvi kristjani imenovali s čudovitim imenom: »mučeništvo«, kar pomeni »pričevanje«. Na razpolago so bile mnoge druge možnosti, ki jih je ponujal besednjak. Lahko bi uporabili izraze junaštvo, samozatajevanje, samožrtvovanje. A od vsega začetka so uporabili besedo, ki »diši po drži učencev«. »Mučenci ne živijo zase,« je pojasnjeval papež Frančišek, »ne bojujejo se, da bi potrdili svoje ideje. Smrt sprejmejo samo zaradi zvestobe evangeliju. Mučeništvo ni niti največji ideal krščanskega življenja, kajti nad njim je dejavna ljubezen, torej ljubezen do Boga in do bližnjega.« To zelo dobro pravi apostol Pavel v svoji hvalnici ljubezni: »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,3). Sveti oče je pripomnil, da se zato kristjanom upira ideja, da bi se samomorilski napadalci lahko imenovali mučenci. V njihovem namenu ni ničesar, kar bi lahko bilo blizu drži Božjih otrok.

Živeti krščansko upanje v skritem mučeništvu
Včasih, ko beremo zgodbe mnogih mučencev preteklega in današnjega časa, nas presune trdnost, s katero so se soočili s preizkušnjo. »Ta trdnost je znamenje velikega upanja, ki jih je oživljalo: gotovega upanja, da jih nič in nihče ne more ločiti od Božje ljubezni, dane nam v Jezusu Kristusu« (glej Rim 8,38-39). Papež je katehezo sklenil z besedami, naj nam Bog vedno daje moč, da bomo njegove priče. Pomaga naj nam živeti krščansko upanje predvsem v skritem mučeništvu, ko delamo dobro in z ljubeznijo izpolnjujemo svoje vsakodnevne dolžnosti.