Papež Frančišek: Dialog je nepogrešljiv, vendar ne dialog med gluhimi

VATIKAN (petek, 30. junij 2017, RV) – Italo-latinskoameriška mednarodna organizacija praznuje petdeset let svojega obstoja. Ob tej priložnosti je papež Frančišek danes okoli dvesto njenih članov sprejel v avdienco. V nagovoru jih je spomnil na njihovo ustanovno konvencijo. V njej sta med cilji organizacije navedena spodbujanje razvoja in usklajevanja ter odkrivanje priložnosti za medsebojno pomoč in skupno delovanje držav članic. V povezavi s temi prizadevanji je sveti oče izpostavil tri vidike, pomembne za sedanji trenutek.

Družbene vrednote so prisotne, a biti morajo cenjene in okrepljene
Prvi je odkrivanje zmožnosti: »Države Latinske Amerike so bogate z zgodovino, kulturo in naravnimi viri; poleg tega so ljudje 'dobri' in solidarni z drugimi narodi.« To se je potrdilo med nedavnimi naravnimi katastrofami, ko so si medsebojno pomagali in dali zgled celotni mednarodni skupnosti. Te družbene vrednote so prisotne, a biti morajo cenjene in okrepljene. Navkljub vsem dobrinam na celini je sedanja ekonomska in družbena kriza namreč prizadela prebivalstvo in povzročila porast revščine, brezposelnosti, družbenih neenakosti in izkoriščanja ter zlorabe našega skupnega doma. In to do stopnje, ki si je pred desetimi leti ne bi mogli niti predstavljati. Vpričo te situacije je nujna analiza, ki bi upoštevala resničnost dejanskih oseb. To bo pomagalo zavedati se obstoječih potreb, pa tudi ceniti bogastvo, ki ga v sebi nosi vsaka oseba in vsak narod.

Usklajevanje je skrito in malo cenjeno delo, pa vendar nujno
Sveti oče je nato spregovoril o drugem vidiku, ki je usklajevanje zavzemanja, da bi dali konkretne odgovore in bi se spoprijeli z zahtevami in potrebami sinov in hčera latinskoameriških držav: »Usklajevati ne pomeni pustiti, da naredijo drugi, in na koncu odobriti; nasprotno, s seboj prinaša veliko časa in veliko napora; je skrito in malo cenjeno delo, pa vendar nujno.«

V okviru tega se je papež zaustavil ob vprašanju emigracije. Vpričo globaliziranega in vse bolj kompleksnega sveta mora Latinska Amerika združiti svoje napore in se spoprijeti s pojavom emigracije. Emigracija je vedno obstajala, a v zadnjih letih je narastla, kakor še nikoli doslej. Ljudje odhajajo iskat »nove oaze«, kjer bi lahko našli večjo stabilnost in delo, ki bi jim zagotovilo večje dostojanstvo življenja. Toda pri tem iskanju številne osebe utrpijo kršitev lastnih pravic; mnogi otroci in mladi so žrtve trgovine in so zlorabljeni, znajdejo se v mrežah organiziranega kriminala in nasilja. Emigracija je tudi drama ločitve: ločene so družine, otroci so ločeni od staršev, oddaljijo se od svoje domovine; in tudi same vlade in države se razdelijo vpričo te stvarnosti. Da bi se spoprijeli s pojavom emigracije, je torej nujna enotna politika sodelovanja. Ne gre za to, da bi iskali krivce ali da bi se izmikali odgovornosti, ampak za dejstvo, da smo vsi poklicani delovati usklajeno in enotno.

… ve, da je na drugi strani brat, ki podaja roko, da bi pomagal
Še tretji vidik, ki ga je v svojem nagovoru omenil sveti oče, pa je bil spodbujanje: »Menim, da med mnogimi deli, ki bi jih lahko uresničili, po pomenu izstopa spodbujanje kulture dialoga.« Nekatere države se soočajo s težkimi trenutki na politični, družbeni in ekonomski ravni. Revnejši državljani so tisti, ki prvi opazijo korupcijo, obstoječo v raznih družbenih slojih, ter nepošteno porazdelitev dobrin. So pa tudi države, ki si prizadevajo in se borijo za pravičnejšo družbo ter spodbujajo kulturo zakonitosti. Spodbujanje političnega dialoga je bistveno, tako med članicami Italo-latinskoameriške mednarodne organizacije kot z državami na drugih celinah, še posebej v Evropi, s katero jih združujejo posebne vezi.

Kot temeljno orodje in orodje solidarnosti, da bi dosegli mir, je v to sodelovanje in dialog umeščena diplomacija. »Dialog je nepogrešljiv, vendar ne dialog med gluhimi! Potrebna je dovzetna drža, ki bi sprejemala predloge in si medsebojno delila želje. Sposobnost poslušanja. Gre za vzajemno izmenjavo zaupanja, ki ve, da je na drugi strani brat, ki podaja roko, da bi pomagal, ki želi dobro za obe strani in ki hoče okrepiti vezi bratstva ter prijateljstva, da bi napredovali po poteh pravičnosti in miru.«