Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Sloveniji

Msgr. Stanislav Zore med sveto mašo za Slovence doma in po svetu: Naš jezik je čudež

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je daroval sveto mašo za Slovence doma in po svetu v Zavodu sv. Stanislava. - RV

01/07/2017 18:42

LJUBLJANA (sobota, 1. julij 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, dobrodošli tukaj v kapeli Zavoda sv. Stanislava, kjer letošnji dan Slovencev po svetu in hkrati 25-letnico društva Slovenija v svetu začenjamo s sveto daritvijo. Z daritvijo, v kateri se bomo zahvalili našemu Gospodu Jezusu Kristusu, da ostaja z nami, da nas povezuje. Če bi si namreč predstavljali življenje brez Njega, brez evharistije, brez molitve, brez Božje Besede, brez tiste povezanosti med nami, ki jo ravno krščanska vera pomeni in prinaša, kje bi danes bili, Slovenci v domovini, Slovenci po svetu? Zato je prav, da se zahvaljujemo za vse tisto, kar je nastalo v teh 25. letih, da se povežemo najprej z Njim, v besedi zahvale, v daritvi zahvale.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore uvedel v sveto mašo za Slovence doma in po svetu v Zavodu sv. Stanislava ob 25-letnici izseljenskega Društva Slovenija v svetu (SVS) ter med 24. taborom Slovencev po svetu. Med mašo je sodeloval Oktet Vrtnica.

Uvod

Homilija msgr. Stanislava Zoreta

 Ob 17.00 so bili pozdravi ob 25-letnici SVS.

Spregovorila sta predsednik SVS mag. Uroš Zorn in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Sledil je nastop učencev Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Koreografija in mentorstvo Nada Zorn Herem. Ob sklepu bodo podelili priznanja ob 25-letnici SVS.

Ob 17.30 je bila okrogla miza

ob 25-letnici Izseljenskega društva Slovenija v svetu na temo Spoznal sem Slovence po svetu. Na njej sodelujejo: Jože Kopeinig, Ivo Jevnikar, Zvone Podvinski, Alenka Jeraj, Mojca Kucler Dolinar in Boštjan Kocmur. Moderatorka bo Tanja Dominko.

Ob 19.00 je bil kulturni program

Tone Kuntner
Oktet Vrtnica iz Nove Gorice,
Samospevi: Marcos Bajuk in Lucas Somoza Osterc ob spremljavi pianista Ivana Vombergarja,
Nastop dijakov iz Argentine RAST 46 

Udeleženci okrogle mize »Spoznal sem Slovence po svetu«
Jože Kopeinig, rektor katoliškega doma prosvete Solidalitas v Tinjah in dolgoletni dobrotnik Slovencev po svetu, posebno slovenskih misijonarjev. Mnogi od njih iz izseljenstva. Jože Kopeinig je duša slovenskega življa na avstrijskem Koroškem, pa naj gre za duhovno, kulturno ali izobraževalno področje. Po letu 1990 po njegovi zaslugi Solidalitas postaja vse bolj vseslovesko, pa tudi mednarodno izobraževalno središče, prostor dialoga med narodi, kulturami, verami.

Kratka predstavitev:
»Najprej bom na kratko predstavil g. Vinka Zaletela, ki je napisal več potopisnih knjig iz časa, ko je obiskoval slovenske rojake, predvsem pa misijonarje po vsem svetu. Nadalje: sam sem bil z g. Zaletelom v Argentini in tam občudoval zavzetost tamkajšnjih beguncev za vero in slovenstvo. Obiskal sem tudi Slovence v Kanadi in Avstrraliji, seveda pa slov. misijonarje v Zambiji, na Madagaskarju, na Taiwanu itd. Mnogi izseljenci so sej ustavljali v Tinjah, ker še niso mogli v Slovenijo in so se zato v Tinjah srečali s svojimi sorodniki itd. »

Ivo Jevnikar, zamejski novinar in javni delavec. Od leta 1980 do nedavne upokojitve je deloval v slovenskem uredništvu italijanske javne radiotelevizije RAI, zadnja leta kot glavni urednik. Posveča se tudi zgodovini in je predsednik Knjižnice Dušana Černeta v Trstu, kjer zbirajo gradivo in razpravljajo o perečih vprašanjih slovenstva v Italiji in po svetu ter gostijo slovenske skupine iz izseljenstva, posebno iz Argentine.

Kratka predstavitev:
Ivo Jevnikar bo izhajal iz tradicije stikov med Slovenci v zdomstvu in Slovenci v zamejstvu v Italiji, kjer se je po vojni ustavilo pomembno število političnih emigrantov, ki so prispevali pomemben delež pri obnavljanju povojnega javnega, verskega in kulturnega življenja slovenske manjšine. Povezovanje "treh Slovenij" je tako prešlo tudi med vodila študijskih dnevov v Dragi, revije Mladika, tednika Novi glas, Knjižnice Dušana Černeta in drugih ustanov ter pobud.

Franc Pukšič, politik, bivši poslanec in župan Destrnika. Več, kot en mandat je vodil državnozborsko komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Zaslužen je, da je DZ sprejel  Zakon za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Kratka predstavitev:
»Da imamo danes našo državo so v veliki meri doprinesli prav naši rojaki po svetu kot prepoznavni, uspešni znanstveniki, podjetniki, diplomati, predvsem pa domoljubi. Pogrešam pa, da v 26 letih ni bilo dovolj politične volje za spremembo Ustave, tako da bi imeli Slovenci iz zamejstva in po svetu vsaj dva neposredno izvoljiva sedeža v slovenskem parlamentu.«

Zvonko Podvinski, je od leta 1993 slovenski izseljenski duhovnik na Švedskem. Njegovo območje je veliko za pet Slovenji. Obiskuje trinajst večjih ali manjših slovenskih skupnosti. Za ohranjanje slovenske identitete je še kako potreben osebni stik. To ohranjanje uresničuje prek pristne slovenske vernosti in narodne zavednosti in ponosa. Ob podpori staršev si je prizadeval, da bi otroci spoznali slovenski jezik in da bi znanje poglobili. Zadnji čas pomaga otroke učiti verouk, v obeh jezikih. Predvsem pa skuša pastoralno oskrbovati bolne, ostarele in onemogle. S pomočjo zavzetih sodelavk in njihovih družin so letos romali v Vadsteno že 44-tič ter tam pripravili veliko slovensko binkoštno romanje in vseslovensko praznovanje, kjer je bil podeljen sv. krst in 6 otrok se je veselilo prvega srečanja z Jezusom v sv. obhajilu. Eno samo veselje in hvaležnost!!!

Kratka predstavitev:
Spoznal sem Slovence po svetu. »Slovenski dušni pastir na Švedskem je poznan tudi kot »švedski vagabund«, ampak vagabund v dobrem pomenu besede, vagabund za Kristusa. Sam pomen vam bom kasneje razložil. Letos smo s prijatelji na praznik Sv. Eme Krške, 27. junija slovesno praznovali polnočnico, kot zahvalo za 35 letnico posvečenja na Svetih gorah nad Sotlo, kjer sva s sošolcem Bernardom Geršakom, sedaj kanonikom stolne cerkve v Mariboru bila deležna Kristusovega duhovništva. Leta 1982 me je pot najprej pripeljala v Slovensko Bistrico, kjer sem bil dve leti kaplan pri g. župniku in dekanu Jožetu Butu.

Po dveh letih kaplanovanja sva s sobratom Jožetom Šömnom odšla takrat h gospodu škofu Francu Krambergerju in sva izrazila željo, da greva oba v misijone v Afriko. Gospod škof je dal zeleno luč Jožetu Šömnu, jaz pa sem ostal doma. Res pa je tudi, da sem prosil Gospoda, naj se zgodi njegova volja. Misijoni, misijoni... Nekaj je vendar ostalo v srcu.

Z južne strani zelenega Pohorja me je pot vodila v zasavske revirje, v Trbovlje, kjer sva z gospodom župnikom Frančekom Mlakarjem prijetno sodelovala. Po treh intenzivnih lepih kaplanskih letih sem moral pred g. škofa Franca Krambergerja, ki me je poslal za župnika k Sv. Lovrencu na Pohorje, spet na zeleno Pohorje, ampak tokrat na severno stran. Kako dolgo, oziroma tako kratko, si nisem mislil. Poleg zavzetega pastoralnega dela in šest let obnov ter zraven še praznovanje 900 letnice prvega pisnega dokumenta o lovrenškem in še kaj bi lahko našteli, je minilo z neverjetno hitrostjo.

V tem času pa je prišla prošnja za delo med rojaki na Švedskem. Tedanji narodni dušni pastir Jože Drolc je zaprosil za zamenjavo. In tisto, kar je tiho tlelo v srcu, je sedaj na novo vzplamtelo. Prijavil sem se za Švedsko. In naša škofovska konferenca, moj ordinarij tedanji mariborski škof Franc Kramberger in še kdo zraven, so dali dovoljenje, da grem med izseljence na Švedsko. Göran Degen o Zvonetu: Präst, Gud, vi tackar dig. Področja izseljenskega duhovnika: Pastoralno delo med izseljenci, zelo pestro, teren, teren, teren… Pouk slovenskega jezika… Zbirati gradiva za Kulturno udejstvovanje Slovencev na Švedskem: pevski zbori, folklora...«

Alenka Jeraj, političarka in generalna tajnica Slovenske demokratske stranke in bivša poslanka v Državnem zboru RS. Vsa leta se na različne načine povezuje s Slovenci po svetu.

Kratka predstavitev:
»Vedno znova so me presenetili Slovenci, ki so iz sveta (Argentine, Kanade, Nemčije...) prihajali v Slovenijo s svojo odprtostjo in ljubeznijo do domovine. Kot poslanka sem se srečevala z njimi na srečanjih v Državnem zboru, po različnih prireditvah in predstavitvah, ki so jih organizirali po Sloveniji. Občudovala sem jih, kako lahko tisoče kilometrov od Slovenije, od dežele, ki je nekateri sploh še niso videli v živo, ohranjajo tako prisrčno vez z domovino in z navdušenjem pričakujejo obisk pri nas. Vedno znova so bili navdušeni nad Slovenijo in nam odpirali oči v kako lepi deželi živimo. Zato sem si želela videti okolje, v katerem so ohranjali spomin na domovino in od blizu videti čudež, ko že tretja generacija govori slovensko in ohranja naše šege, petje in ples. Tone Oblak je eden izmed ljudi, ki so v to ogromno investirali z delom in sredstvi. Jaz sem v Podkrimsko okolje sicer priseljena in sem skozi leta spoznavala mračno zgodovino tega območja (Krimska jama, poboji Romov v Iškem Vintgarju, poboji domačinov,...), o čemer pa domačini ne govorijo prav veliko. Tako sem spoznala tudi zgodbo Toneta Oblaka in njegove družine ter spoznala kaj so kot begunci, ki so si morali ustvariti življenje v tujini, doživljali. Mi, domačini, o tem nismo vedeli veliko. Od samostojne Slovenije dalje pa so Tone in člani njegove družine prihajali v Slovenijo in tudi v svoj domači kraj. Da se premaga laž in poniževanje ljudi, ki jih je komunistični režim preganjal, se mi je zdelo nujno, da predstavimo tudi drugo plat medalje, drugo stran. Zato smo v lokalnem časopisu objavili več člankov na to temo, gostili razstavo o življenju in delu Toneta Oblaka ter ga predlagali za častnega občana Občine Ig.«

Mojca Kucler Dolinar, političarka in pravnica, predsednica ljubljanskega odbora in svetniškega kluba Nove Slovenije. Bivša ministrica za visoko šolstvo in bivša poslanka v Državnem zboru RS. Vsa leta je zelo povezana s Slovenci po svetu.

Kratka predstavitev:
»Kadar beseda teče o Slovencih, je človek lahko ponosen, saj se zlahka govori v presežkih. Za seboj puščajo pečat na univerzah, v gospodarstvu, medicini … Potencial so torej za državo, v kateri bivajo in za slovensko skupnost, ki jo tam oblikujejo. Na žalost pa prav domovina te potenciale noče uporabiti v svoj prid. Mnogo Slovencev, ki so živeli izven Slovenije bi se vrnilo, če bi jih le obravnavali enakovredno kot ostale, pa jim je birokracija postavljala na desetine ovir. Po drugi strani pa so – ali bi lahko bili - najboljši ambasadorji države: v vseh ozirih: od političnih vprašanj prek gospodarstva do kulture. Če pogledamo najnovejši primer: tudi izplen arbitraže bi lahko bil v tej perspektivi bistveno manj boleč, če že ne zmagoslaven.«

Boštjan Kocmur, dipl. ekonomist in generalni tajnik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, pobudnik in njegov ustanovni član; dolgoletni snovalec društva ter njegov prvi in nato dve desetletni predsednik.   

»Ob osamosvojitvi Slovenije  smo se nekateri Slovenci, rojeni v Argentini, preselili v Slovenijo. Večina od nas se je že več mesecev prej spontano angažirala v procesu osamosvajanja v svojih metropolah po svetu. Ti, ki smo se odločili za tako imenovani 'povratek', smo v Slovenijo prihajali v prepričanju, da je  Slovenija z osamosvojitvijo postala domovina vseh Slovencev. Čeprav Slovenija tistikrat še ni bila pripravljena sprejeti svoje izseljence, smo bili prepričani, da se bo to kmalu zgodilo.  Slovenija v tistem času še ni imela zakonodaje, ki bi omogočile repatriacijo oziroma preselitev svojih ljudi v Slovenijo, ravno tako še ni bila pripravljena prisluhniti potrebam povojnih skupnosti po svetu. Slovenskim izseljencem in njihovim potomcem pa brez slovenskega državljanstva in stalnega bivališča v Sloveniji ni bila omogočena redna zaposlitev. Ponujene so bile le štipendije za učenje slovenskega jezika in možnost vpisa na redni univerzitetni študij, po razpisu Ministrstva za Slovence po svetu prve Demosove vlade. Za vse že v tujini izobražene, pa je dolgotrajno (tudi po eno leto) ugotavljanje slovenskega državljanstva zapiralo vsa vrata za številne prihode. Edina možnost  je takrat bila ustanovitev samostojnega podjetja. Tako je nastajala v Ljubljani zanimiva druščina študentov in samostojnih podjetnikov, ki smo se prva leta srečevali in spodbujali. Velikokrat smo se srečevali pri župniku gospodu Janezu Riharju, ki je pri Škofovski konferenci skrbel za Slovence po svetu in imel poseben posluh za vse, ki smo prihajali iz izseljenstva.

Na njegovo pobudo in na pobudo predstavnikov iz ZDA, Nemčije, Avstralije in NSZ smo sklenili, da bomo ustanovili društvo izseljencev za izseljence, ki bo skrbelo za izseljenske skupnosti po svetu, predvsem povojne, in predstavljali njihove interese v matični domovini, saj do takrat te še niso imele sogovornika v Sloveniji. Januarja 1992 smo ustanovili društvo in ga poimenovali po izseljenski himni Slovenija v svetu. Pravnik Stane Štrbenk pa nam je pomagal pri sestavi statuta in bil dve desetletji predsednik častnega razsodišča našega društva.

Registracija društva je uspela šele aprila 1992. A že pred registracijo so bile naše aktivnosti zelo plodovite. Na začetku leta 1992 so nas maturantje slovenskega srednješolskega tečaja v Argentini  zaprosili, da bi jim pomagali pri organizaciji obiska domovine staršev ter jih spremljali in vodili po Sloveniji.  Med tem pa so nas razne organizacije, občine in politične stranke so nas vabile, da smo predavali o slovenskem izseljenstvu. Skrbeli smo tudi za razpoznavnost Slovenske kulturne akcije v Sloveniji in bili njihovi zastopniki pri Ministrstvu za kulturo. Že prvo leto smo uspeli poslati prvo pošiljko učbenikov za slovenske  otroke v Argentini in Parizu ter sinhroniziranih videokaset za otroke v ZDA, Kanadi in drugje po svetu. Bili smo pobudniki pri takratnem ministru za šolstvo dr. Petru Venclju, da je povabil ustanoviteljice slovenskih sobotnih šol v Argentini, iz česar se je nato razvil tradicionalni seminar za slovenske učitelje po svetu. Ob vsakih volitvah so se nam izseljenci oglašali, da bi mi posredovali pri volilni komisiji, da bi jim ta olajšala postopek glasovanja v tujini.

Bili smo tudi pooblaščenci  velikemu številu Slovencev iz sveta pri postopkih ugotavljanja slovenskega državljanstva, pri urejanju denacionalizacijskega postopka, pri urejanju in nostrifikaciji spričeval in diplom. Tako se je delovanje širilo, še preden je bilo društvo registrirano.  Kmalu po ustanovitvi Izseljenskega društva Slovenija v svetu pa smo pričeli navezovati stike z raznimi organizacijami po svetu. Vedno bolj pogosto so se nam oglašali izseljenci iz ZDA, Kanade, Argentine, Francije, Belgije, Nemčije, Avstrije, Italije, Švedske in Avstralije. Sledili so koncerti, obiski, gostovanja, predavanja, prireditve, srečanja, tekme in razstave. Prvih pet let, do leta 1997, je bilo vse naše delo opravljeno prostovoljno in na lastne stroške. Ko so predstavniki države končno zaznali, da jim je društvo Slovenija v svetu v veliko pomoč so nam dodelili sredstva za eno delovno mesto.

V času slovenske tranzicije je bilo sodelovanje med matično domovino in izseljenci omejeno le na področje šolstva in kulture, druga področja pa so bila izvzeta. Po desetih letih samostojne Slovenije in z veliko vloženega truda so se nekatere zadeve začele premikati.

Pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je začela razprava o krovnem zakonu za Slovence po svetu, ki naj bi zajel večji del izseljenske problematike. Pobudo je sprožila Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu pod vodstvom predsednika Franca Pukšiča, ki je danes med nami. Izseljensko društvo Slovenija v svetu in razne vladne organizacije so sodelovale pri pripravi zakona. Podlaga za pobudo so bile velikokrat izražene potrebe slovenskih izseljencev na vsakoletnih taborih in bogate izkušnje družin in posameznikov ob preselitvi iz izseljenstva v matično domovino.

Po petindvajsetih letih so postali odnosi slovenske države do Slovencev po svetu in njihovih ustanov čisto normalni in ustaljeni. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto podpira različne aktivnosti Slovencev po svetu, kar nas vedno znova veseli in polni z optimizmom. Veseli smo, da smo v teh 25 letih lahko prispevali k boljšemu odnosu države Slovenije do Slovencev po svetu in njihovega ustvarjalnega dela.«

01/07/2017 18:42