Msgr. Alojzij Cvikl: Prosimo Marijo naj vedno bolj postajamo njeni ter učenci in pričevalci njenega Sina

PTUJSKA GORA (nedelja, 2. julij 2017, RV) – Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je danes dopoldne v baziliki sv. Marije na Ptujski Gori daroval sveto mašo ob dvodnevnem praznovanju Šentvoršce in 80-letnici prihoda minoritov na Ptujsko Goro.

Uvod

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre.
Zbrani smo pri Gorski Materi Božji na njen praznik, ko se spominjamo obletnice njenega kronanja. Kot je Marija v življenju spremljala svojega Sina, tako mu je tudi ostala zvesta do konca. Najdemo jo pod križem. Verjetno bi to storila vsaka mati, saj nobena mati ne zapusti svojega otroka, ko se ta znajde v stiski. Toda Marija gre še dlje. Vztraja in veruje v Božje obljube, da Bog človeku, posebej še težkih trenutkih, prihaja naproti.

Prvo berilo iz knjige preroka Zaharija nam posreduje tolažilne besede, ki so namenjene svetemu mestu Jeruzalem, mestu, ki se je komaj dvignilo iz ruševin in ljudstvu, ki se je nedavno vrnilo iz pregnanstva. Mesto je bilo ponovno naseljeno in tempelj ponovno zgrajen. Razmišljali so o postavitvi mestnega obzidja, pa pride angel in reče: »Ne meri, ker Jeruzalemu obzidje ni potrebno«. To mesto bo odprto mesto, mnogi narodi bodo prihajali z vseh strani, se v njem naselili in se pridružili Gospodu. Še več, sam Bog se bo v njem naselil in bival bo sredi svojega ljudstva, varuh mu bo in zaščitnik.

Apostol Pavel nam daje v pismu Efežanom odgovor, zakaj Bog želi biti naš sopotnik. Od vekov, preden je karkoli ustvaril, si nas je Bog že zamislil. Sklenil je, da nas posinovi po svojem ljubljenem Sinu, nas očisti grehov ter napolni z milostjo in modrostjo. Vsak od nas je torej sad Očetove dobrote in Sinove ljubezni. Zato je vsak enkraten in dragocen v Božjih očeh.

Ker nas ima Bog rad in nam želi dobro, nam na pot pošilja nebeško Mater Marijo. Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji je to mesto podelil sam Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«

Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj tega darila ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.

Sveti papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici »O Odrešenikovi Materi« (Redemtoris Mater) takole razmišlja o pomenu Jezusovih besed na križu: »Te besede določajo Marijino mesto v življenju Kristusovih učencev in izražajo njeno novo materinstvo, ki je dar, ki ga Kristus osebno podarja slehernemu človeku.«

Ta sinovski, otroški odnos, s katerim se mi izročamo Mariji, ima svoj začetek v njenem Sinu. Pa ne samo to, ampak je tudi naravnam k njemu, zato nam Marija vedno znova ponavlja besede: »Karkoli vam reče, storite!«

Učenec Janez, kateremu je Jezus izročil svojo Mater: »Glej, tvoja Mati!«, je predstavnik nas vseh. Vse nas Jezus ljubi, vsem nam izroča svojo Mater, nas pa izroča njej.  Jezusova poslednja volja je, da sprejmemo Marijo za mater, da živimo, kot njeni otroci.

Tako dobi naše krščanstvo povsem marijanski značaj, kajti Mariji smo bili izročeni že pri sv. krstu, ko smo postali Božji otroci in Marija je na poseben način postala naša duhovna Mati. Če živimo v tesni povezanosti z njo, lažje premagujemo skušnjave, ki nas zavajajo v slabo in bolj živimo darove, ki smo jih prejeli pri sv. krstu.

Marija je vedno »Gospodova dekla«, kajti popolnoma je usmerjena k Bogu. Kakor v Kani tudi danes vodi k Jezusu, k izpolnjevanju njegove volje: »Kar koli vam reče, storite«(Jn 2.5).

Sveti papež Janez Pavel II. si je za svoje geslo izbral: »Ves tvoj!«, ves se je izročil Mariji in je do konca živel to posvetitev, ona pa je po njem mnoge brate in sestre pripeljala do tesne povezanosti z Bogom in s tem do svetosti.

Danes, ko smo zbrani tukaj pri Ptujskogorski Materi Božji na njen praznik, se tudi mi izročimo Mariji, s prošnjo, naj vedno bolj postajamo njeni ter učenci in pričevalci njenega Sina, Jezusa Kristusa. Naše pričevanje je življenje po veri. Je življenje v katerem je prostor za molitev, za prejemanje zakramentov, še posebej tukaj mislim na zakrament sprave in na sv. evharistijo.

Živimo v svetu, ki ima svojo miselnost in v katerem ni prostora za Boga in za evangeljske vrednote. Če hočemo ostati zvesti Bogu je potrebno nenehno prositi za pomoč »od zgoraj«. Milost zvestobe si lahko izprosimo z redno molitvijo, z življenjem iz Božje besede, svete evharistije in zakramentov.

Marija nas tukaj na Ptujski Gori vabi pod svoj plašč. S tem nam želi položiti na srce, da če želimo živeti in ohranjati vero, je potrebno biti del občestva. Ne verujemo sami in ne hodimo sami za Gospodom. Kako hitro se nekdo, ki se je oddaljil od občestva, začne oddaljevati tudi od Boga! Zato nas Marija danes vabi pod svoj plašč, da bi ostali skupaj in bili opora tudi drug drugemu: da bi si med seboj pomagali, skupaj rastli v veri, se spodbujali… Z drugo besedo, se čutili del velike družine.

Marija, naša Mati, ti si iz ljubezni do Boga bila sposobna prerasti svoje načrte in sprejeti Božje povabilo. Tako je Bog po tebi lahko uresničil svoj načrt odrešenja. Izprosi tudi nam, da bomo ostali zvesti in trdni v veri, da bomo ostali živi člani naših občestev in tako pričevali za resničnost Božje navzočnosti ter tvojega Materinskega varstva in pomoči! Amen.