2017-07-15 12:18:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 15. nedeljo med letom


Udeležencem simpozija o pastorali duhovnih poklicev, 4. julija 2009
Za središče vašega dela ste si izbrali evangeljsko priliko o sejalcu. Gospod obilno in zastonjsko seje Božjo Besedo, čeprav ve, da bo lahko naletela na neprimerna tla, ki ji zaradi suhote ne bodo omogočila zoreti ali pa se ji bo med trnjem zadušila življenjska moč. A vse to sejalcu ne vzame poguma, saj ve, da bo del njegovega semena naletel na dobro zemljo oziroma na goreče srce, ki bo pripravljeno ter sposobno sprejeti Besedo, ji bo z zvestobo omogočilo zoreti ter bo z velikodušnostjo podarilo sad naprej v korist mnogim.

Podoba tal nam lahko prikliče bolj ali manj dobro resničnost družin, kjer je včasih okolje zaradi dela trdo in suho, dnevi pa potekajo v trpljenju in solzah. Zemlja je v vašem primeru srce mladih, na katere se obračate, ko jim prisluhnete in jih spremljate. Srce, ki je pogosto zbegano in zmedeno, ki pa kljub temu ima v sebi nepričakovano moč za podaritev, pripravljeno odpreti se v življenje, ki je iz ljubezni živeto za Jezusa ter sposobno popolnoma in v gotovosti hoditi za Njim, saj ve, da je našlo najdragocenejši zaklad bivanja. Vedno in samo Gospod je, ki seje v človekovo srce. Šele po obilni in velikodušni setvi Božje Besede se gre lahko naprej po poti spremljanja in vzgoje, formacije in razločevanja. Vse to je vezano na to majhno seme, skrivnostni dar nebeške previdnosti, ki samo od sebe sprosti izjemno moč. Saj je samo Božja Beseda, ki učinkovito vrši to, kar pravi in želi.

Jezus uporablja podobo semena še v enem drugem govoru, ki ga lahko pridružimo priliki o sejalcu, ko pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tukaj Jezus vztraja pri povezavi med smrtjo semena in obilnostjo sadu, ki ga obrodilo. On, Jezus, je to pšenično zrno. On nam je s svojim križem pridobil sad »življenja v obilju« (Jn 10,10) Prava logika in resnična rodovitnost vsake poklicne pastorale v Cerkvi je v tem, da je duhovnik ali animator kakor Kristus, ki se kot pšenično zrno odpove samemu sebi, da lahko izpolni Očetovo voljo.

Dragi prijatelji, bodite sejalci zaupanja in upanja, saj je danes v mnogih mladih globoko navzoč občutek izgubljenosti. Dandanes v mnogih človeških besedah ni več navzočih upov za prihodnost, ni navzočega smisla in modrosti. Širi se neukrotljiva nepotrpežljivost in nesposobnost živeti čas pričakovanja. Pa vendar se lahko tudi v tem zgodi Božja ura. Saj  lahko njegov klic z močjo in učinkovitostjo Besede porodi pot upanja v polnost življenja. Božja Beseda lahko resnično postane luč, moč ter vir upanja saj zmore nakazati pot, ki pelje preko Jezusa, poti in vrat, preko njegovega križa, ki je polnost ljubezni.

Dragi bratje in sestre, naj postane Božja Beseda v vsakem od vas vir blagoslova, tolažbe in obnovljenega zaupanja, da boste lahko številnim pomagali videti in dotakniti se tistega Jezusa, ki so ga sprejeli za Učitelja. Naj Gospodova Beseda vedno prebiva v vas, prenavlja v vaših srcih luč, ljubezen in mir, ki ga lahko podari samo Bog, ter vas napravi sposobne pričevati in oznanjati evangelij, ki je vir občestva in ljubezni.

Angelus, 10. julij 2011
V evangeliju današnje nedelje se Jezus obrača na množico s slavno priliko o sejalcu. Odlomek je na nek način avtobiografski, prikazuje namreč izkušnjo pridiganja Jezusa samega. On se poistoveti s sejalcem, ki seje dobro seme Božje Besede, in se zaveda različnih učinkov, katere doseže glede na način sprejema oznanila. Nekateri Besedo površinsko poslušajo, ampak je ne sprejmejo; drugi jo sprejmejo takoj, toda nimajo stanovitnosti in vse izgubijo; tretje premagajo skrbi in zapeljivosti sveta; so pa tudi tisti, ki Besedo poslušajo in jo sprejmejo kot dobra zemlja. In tukaj Beseda obrodi sad v obilju.

Današnji evangelij pa vztraja tudi pri metodi Jezusovega pridiganja, kar pomeni, o uporabi prilik. »Zakaj jim govoriš v prilikah?« so ga učenci vprašali (Mt 13,10). Jezus jim odgovori tako, da napravi ločnico med njimi in množico. Učencem, torej njim, ki so se že odločili Zanj in jim o Božjem kraljestvu lahko govori odprto. Drugim pa ga mora oznanjevati v prilikah, da bi spodbudil odločitev in spreobrnjenje srca. Prilike namreč zaradi svoje narave zahtevajo nekaj truda za razlago, nagovarjajo duha, pa tudi svobodo. Sv. Janez Krizostom to takole razloži: »Jezus je te besede izrekel z namenom, da bi svoje poslušalce pritegnil k sebi, in jih spodbudil z zagotovilom, da jih bo, če se bodo obračali Nanj, ozdravil.« Resnična 'prilika' Boga je Jezus sam, njegova Oseba, ki v znamenju človeške narave istočasno skriva in razodeva božanskost. Na ta način nas Bog ne prisili verovati Vanj, ampak nas privlači k sebi z resnico in dobroto svojega utelešenega Sina: kajti ljubezen vedno spoštuje svobodo. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo po njenem zgledu 'dobra zemlja, kjer bo lahko seme Besede obrodilo veliko sadov.








All the contents on this site are copyrighted ©.