Jeruzalem in monoteistična verstva. P. Patton: Interakcija med identitetami

JERUZALEM (sreda, 19. julij 2017, RV) – Graditi mostove preko omogočanja srečanja različnih pogledov, da bi dosegli miroljubno sobivanje. Le-to je v sedanjem ozračju strahu nujno.

Gre za cilj medverskega foruma, ki je na programu danes popoldne v Jeruzalemu. In sicer na temo: Jeruzalem in monoteistična verstva: simboli, drže, resnično življenje. Srečanja se bodo udeležili predstavniki treh monoteističnih verstev, strokovnjaki za geopolitiko in pričevalci o izkušnjah dialoga. Želja je ovrednotiti ne samo teološki, ampak predvsem zgodovinsko-kulturni pomen tega mesta za jude, kristjane in muslimane. Jeruzalem, ki je razdeljen na dvoje in je pogosto prizorišče nasilja, ima navkljub temu še vedno temeljno vlogo pri opredeljevanju identitet.

Gradnja mostov, ustvarjanje priložnosti za dialog
»Ta forum se pridružuje drugim iniciativam, usmerjenim v gradnjo mostov, ustvarjanje priložnosti za dialog, spodbujanje miroljubnega sobivanja: vse stvari, ki so v tem trenutku, v katerem živimo, nujne bolj kot kdajkoli prej.« Tako o današnjem srečanju spregovori p. Francesco Patton, kustos Svete dežele. Nadalje pojasnjuje, da ima vsaka od treh monoteističnih skupnosti lastno pripoved zgodovine, ki je vezana na posamezne kraje. Značilen primer je tempeljska ploščad, kjer se danes nahaja mošeja. V islamski pripovedi gre za tretji najsvetejši kraj muslimanov. V judovski pripovedi gre za kraj, kjer je bil zgrajen tempelj, in s tem torej za kraj, ki je bil v zgodovini najsvetejši za judovstvo. Za kristjane, kot nadaljuje p. Patton, pa Jeruzalem predstavlja predvsem Božji grob in Kalvarijo.

Pripovedi posameznih skupnosti je torej nujno povezati na takšen način, ki bi omogočil izhod iz prepričanja o neke vrste izključni pravici do zgodovine ali kulture tega mesta. S tega stališča so monoteistična verstva s svojimi simboli, držami in tudi s konkretnim življenjem, ki ga živijo, poklicana dati temeljni prispevek.

Interakcija med identitetami je nujna za resen dialog
Kustos se zatem zaustavlja ob umetnosti, ki je kakor kultura ali zgodovina lahko most in orodje miroljubnega sobivanja ter dialoga. Umetnost, ki je dozorela v Jeruzalemu, je starodavna. Arheologija odkriva vedno nove stvari. Enako velja za kulturo: vsakdo mora poznati svojo kulturo, saj je ta povezana z identiteto, postopoma pa mora vsakdo spoznavati tudi kulturo drugega in s tem njegovo identiteto. Brez te interakcije med identitetami si je nemogoče predstavljati resen dialog, ki ne bi bil plitev.

P. Patton meni, da so pomembne tudi iniciative s kulturnim značajem na preprosti ravni. To so na primer tiste, ki vključujejo šole. Kustos omenja zgled multimedijske predstavitve Muzeja Svete dežele, ki je posvečena križevemu potu. Večina šolskih skupin, ki obiščejo muzej, je muslimanskih. Kar zadeva judovski svet, pa p. Patton omenja osebnosti, ki predstavljajo stik in povezanost. Med njimi izstopa Janez Krstnik.

Mir so Božje sanje
»Mir je stvarnost, ki je ne zmoremo zgraditi sami. Vemo, da je v biblično-krščanskem pogledu mir nekaj, kar uresničuje Bog sam; mir so Božje sanje,« tako kustos Svete dežele nazadnje komentira prisotnost nasilnih dogodkov v Jeruzalemu. Poudarja, da je s človeškega vidika potrebno preiti iz strahu v zaupanje, kar pa je izjemno težko. Kristjani v Jeruzalemu so sestavni del mesta, ki vsaj v nekaterih situacijah lahko služi kot most. Njihova prisotnost namreč ni zaznana kot grožnja, saj so manjšina znotraj manjšin. Pa tudi zato, ker je njihov pristop do problemov v glavnem dialoški, ker se izogiba vsaki obliki nasilja in upravičevanja nasilja.