Kardinal Bassetti, novi predsednik CEI, o pastorali in aktualnih tematikah

ITALIJA (sobota, 22. julij 2017, RV) – »Oznanjevanje, enost in dejavna ljubezen.« Po besedah kardinala Gualtiera Bassettija bodo to trije temeljni stebri njegovega mandata predsednika Italijanske škofovske konference. Na to mesto je bil imenovan 25. maja letos. V pogovoru za Radio Vatikan je povedal več o nekaterih pastoralnih in aktualnih tematikah.

Oznanjevanje, enost in dejavna ljubezen
»Oznanjevanje, enost in dejavna ljubezen. Oznanjevanje: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu." Sveti oče nam je v Veselju evangelija nakazal nove oblike oznanjevanja, ki nam resnično lahko pomagajo prinesti evangelij vsem, tudi oddaljenim. Evangelij je prav ta duh oznanila veselja, ki je tudi nekakšno vezno tkivo vseh papeževih dokumentov: Veselje. Veselje evangelija, Radost ljubezni, Laudato si' so vse tematike, ki spominjajo na veselje naše krščanske pripadnosti. Drugi vidik je enost in seveda pri tem mislim na Božjo Cerkev, ki je v Italiji. Enost ne pomeni biti konformisti ali biti soglasni v vsem: enost se izraža preko dialoga, kolegialnosti, večje kolegialnosti najprej med škofi, pa tudi z vsem telesom Cerkve. Iskati enost v Cerkvi pomeni biti ponižni, pomeni biti poslušni navdihu Svetega Duha, pustiti se voditi Njemu. Tretji vidik pa je dejavna ljubezen, ki pa bi jo želel povezati s tremi velikimi tematikami, to so delo, družina in migracije. To bi bil nekako moj načrt oz. temeljna drža, s katero začenjam prve korake kot predsednik Italijanske škofovske konference.«

La Pira, don Mazzolari in don Milani: iti k ubogim
Kardinal Bassetti je nato odgovoril na vprašanje, kaj povezuje lik Božjega služabnika La Pira, čigar besede Človek potrebuje kruh in milost je pred nedavnim navedel, ter duhovnika Mazzolarija in Milanija, o katerih smo izvedeli več ob nedavni papeževi molitvi na njunih grobovih: »Te osebnosti, čeprav so med seboj zelo različne, po mojem mnenju povezuje rdeča nit, ki jo predstavlja močna poklicanost iti k zadnjim, ubogim, ne glede na vse težave, ki so s tem povezane. Njihova moč je prav v tem: v popolnem zavzemanju za to, da so ostali vedno znotraj Cerkve, kljub nerazumevanjem in zaprtostim.«

Skrb škofa za duhovnike in bogoslovce. Vse življenje služiti, iz ljubezni
Novi predsednik Italijanske škofovske konference je nadalje spregovoril o skrbi škofa za duhovnike, ki bo prav tako v središču njegovega pastoralnega delovanja. »Želel bi, da bi imeli duhovniki vonj po ovcah, da bi bili resnično blizu ljudem, da bi si umazali tudi roke med služenjem ljudem. In škof mora skrbeti za svoje duhovnike in jih formirati za to vrsto služenja. Ko sem se po izvolitvi za predsednika škofovske konference vračal domov, sem sam pri sebi razmišljal, da bom moral zdaj za veliko stvari pooblastiti mojega pomožnega škofa. Vendar pa sta dve stvari, za kateri nikoli ne bom pooblastil nikogar: to sta bližina duhovnikom in bogoslovcem. Prisotnost in bližina. Škof se ne more zapreti v škofijsko stavbo, sicer bi prenehalo njegovo poslanstvo. Po 24 letih škofovstva vedno bolj razumevam, da je poslanstvo škofa kompleksno, hkrati pa se Gospodu tudi zahvaljujem za ta klic, ker gre za čudovito poslanstvo. Spominjam se svojega škofovskega posvečenja 8. septembra 1994, ko mi je moj škof, Silvano Piovanelli, rekel: "Zapomni si, da biti škof pomeni vse življenje služiti, iz ljubezni."« 

O primeru Charlieja Garda: varovati življenje, ne anestezirati vesti
Ob koncu pogovora pa je kardinal Bassetti spregovoril še o primeru 11-mesečnega Charlieja Garda, glede katerega sta posredovala oba s papežem Frančiškom: »Jasno je, da je vprašanje striktno antropološko ter da ne smemo nikoli pomiriti oz. še huje anestezirati vesti glede dejstva življenja, saj je naše življenje večno; začne se na tej zemlji in bo trajalo vedno. Nanj je potrebno torej gledati z vidika večnosti. Življenje moramo varovati in zaščititi tudi kadar gre za bolezen, ki jo imamo lahko mi za zelo težko. Zakaj je potrebno življenje varovati in zaščititi? Papež je to izredno jasno povedal: ker ne obstaja nobeno življenje, ki ne bi bilo vredno življenja. Sicer zapademo v kulturo škartiranja in to je strašno, saj pomeni, da je to, kar se škartira, nekoristno. To bi torej pomenilo, da obstajajo nekoristna življenja, ki niso vredna, da bi bila živeta. Nasprotno pa je življenje vedno dar, odnos. Pomislite, kakšna oblika odnosa je bila in je Charlijevo življenje: ves svet se je na nek način osredotočil nanj, ne samo njegova velika in plemenita družina, ampak celotni narodi. Zato, ker gre za življenje in ker je življenje odnos, ki zmore vključiti tudi svetovno mnenje. Življenje torej ni nikoli enostransko dejstvo: tudi življenje ene same osebe na zemlji vključuje nas vse.«