Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Jakoba Starejšega

Jakob Peter in Janez so tisti učenci, ki jim je Jezus dal, da so bili deležni pomembnih trenutkov njegovega življenja.

24/07/2017 12:42

Iz kateheze 21. junija 2006

Dragi bratje in sestre!
Nadaljujmo vrsto portretov apostolov, ki jih je Jezus, ko je živel na zemlji, neposredno izbral. Govorili smo že o sv. Petru in njegovem bratu Andreju. Danes srečamo Jakobov lik. Svetopisemska naštevanja dvanajsterih omenjajo dve osebi s tem imenom: Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakoba, Alfejevega sina (prim. Mr 3,17-18; Mt 10,2-3), ki ju navadno razlikujemo po njunih vzdevkih kot Jakoba starejšega in Jakoba mlajšega. Te oznake gotovo nočejo izražati mere njune svetosti, ampak hočejo upoštevati le različen pomen, ki ga apostola prejmeta v novozaveznih spisih in zlasti v okviru Jezusovega zemeljskega življenja. Danes posvetimo svojo pozornost prvi teh dveh osebnosti z istim imenom.

Ime Jakob je prevod imena Iákobos, grecizirana oblika imena znamenitega očaka Jakoba. Apostol s tem imenom je Janezov brat in zavzema v zgoraj omenjenih naštevanjih pri Marku (3,17) drugo mesto takoj za Petrom. V Matejevem (10,2) in Lukovem evangeliju (6,14) pa tretje mesto za Petrom in Andrejem, medtem ko je v Apostolskih delih naveden za Petrom in Janezom (1,13). Ta Jakob spada skupaj s Petrom in Janezom k skupini tistih treh prednostnih učencev, ki jim je Jezus dal, da so bili deležni pomembnih trenutkov njegovega življenja.

Ker je danes zelo vroče, bi rad bil kratek in bi tu omenil le dva takšna dogodka. Jakob je smel biti skupaj s Petrom in Janezom deležen ure Jezusovega smrtnega boja v vrtu Getsemani in dogodka Jezusove spremenitve. Gre torej za položaja, ki se med seboj zelo razlikujeta: v prvem primeru doživi Jakob skupaj z obema drugima apostoloma Gospodovo veličastvo, vidi ga govoriti z Mojzesom in Elijem, vidi, da v Jezusu zasije sijaj božjega veličastva. V drugem primeru je pred trpljenjem in ponižanjem, s svojimi očmi vidi, kako se Božji Sin poniža in je pokoren do smrti. Druga izkušnja je bila zanj gotovo priložnost, da dozori v veri in popravi enostransko, zmagoslavno razlago prvega doživetja: Jakob je moral spoznati, da Mesija, ki ga je judovsko ljudstvo pričakovalo kot zmagoslavnega kralja, v resnici ni bil obdan samo s slavo in veličastvom, marveč tudi s trpljenjem in slabotnostjo. Kristusovo veličastvo se uresničuje prav na križu, ko je deležen našega trpljenja.

To dozorevanje vere se je po Svetem Duhu dopolnilo na binkošti, tako da se Jakob tedaj, ko je zanj prišla ura najhujšega pričevanja, ni mogel izogniti. V začetku štiridesetih let prvega stoletja je dal kralj Herod Agripa, vnuk Heroda Velikega, po Lukovem poročilu »nekatere iz skupnosti zapreti in mučiti. Jakoba, Janezovega brata, je dal umoriti z mečem« (Apd 12,1-2). Ta skopi zapis brez vsake pripovedne podrobnosti kaže z ene strani, kako normalno je za kristjane moralo biti, da s svojim življenjem pričujejo za Gospoda, in z druge strani, kakšen izreden položaj je zavzemal Jakob v jeruzalemski Cerkvi, tudi zaradi vloge, ki jo je imel v času Jezusovega zemeljskega bivanja. Kasnejše izročilo, ki sega nazaj vsaj do Izidorja Seviljskega, poroča, da se je Jakob zadrževal v Španiji, da bi oznanjal evangelij v tisti pomembni pokrajini rimskega cesarstva. Po nekem drugem izročilu naj bi bilo njegovo truplo prineseno v Španijo, v mesto Santiago de Compostela. Kakor vsi vemo, je ta kraj postal mesto velikega češčenja in slej ko prej cilj številnih romanj ne le iz Evrope, marveč z vsega sveta. Iz tega se razlaga ikonografska upodobitev sv. Jakoba z romarsko palico in knjižnim zvitkom evangelija v roki – to je znamenje potujočega apostola, ki se posveča oznanjevanju »vesele blagovesti«, in hkrati značilno znamenje romarstva krščanskega življenja.

Od sv. Jakoba se moremo torej veliko naučiti: pripravljenosti, sprejeti Gospodov klic, tudi če od nas zahteva, da zapustimo »čoln« svojih človeških varnosti; navdušenja, da gremo za Gospodom po poteh, ki nam jih on kaže, onkraj vseh naših varljivih umišljanj; pripravljenosti, da pogumno pričujemo zanj, če je potrebno tudi do najvišjega žrtvovanja življenja. Tako je Jakob Starejši pred nami kot zgovoren zgled velikodušne zvestobe do Kristusa. On, ki je sprva po svoji materi izrekel prošnjo, da bi skupaj s svojim bratom sedel poleg svojega Učitelja v njegovem kraljestvu, je bil prvi, ki je pil kelih trpljenja in delil mučeništvo z apostoli.

Ob koncu moremo na kratko reči, da ne le zunanja, ampak tudi notranja pot, od gore spremenitve do gore smrtnega boja, simbolizira celotno romarstvo krščanskega življenja, romarstva med preganjanji sveta in tolažbami Boga, kakor pove drugi vatikanski cerkveni zbor. Če hodimo za Jezusom kakor sv. Jakob, tudi v težkih okoliščinah vemo, da smo na pravi poti.

24/07/2017 12:42