Simpozij na Siciliji: Diakonat v izhodu

ITALIJA (ponedeljek, 24. julij 2017, RV) – Od 2. do 5. avgusta bo v  mestu Cefalù na Siciliji potekal narodni simpozij, posvečen diakonatu. In sicer natančneje vzgoji diakonov za sprejemanje in služenje bolnikom. Dogodek organizirata Skupnost diakonata v Italiji in Narodni urad za pastoralo zdravstva Italijanske škofovske konference. Na programu bodo razna srečanja in razprave o pomenu diakonata kot služenja ubogim, osebam v stiski, oddaljenim in pozabljenim.

»Sprejemati druge pomeni ustvarjati novo poznanstvo. Neznanci se ponavadi namreč bojijo. Ko pa potem vidimo, da je oseba, ki smo jo spoznali, povsem normalna, da ima enake probleme kakor mi, enake sanje kakor mi, enako upanje kakor mi, takrat odkrijemo nov svet.« Tako o svoji izkušnji »diakonata v izhodu« menita dva italijanska stalna diakona, Giovanni Bonomi iz Brescie in Vincenzo Alampi iz Oppida Mamertine.

Alampi: Izmenjava, ki bogati
Alampi deluje med migranti v Kalabriji (San Ferdinando), ki so nastanjeni po šotorih in v barakah. Med njimi se vsak dan srečuje z vprašanjem sprejemanja in zanj je to »izmenjava, ki bogati«. Diakonat tako opredeljuje kot »zelo lepo pustolovščino«. Vlogo diakona pa primerja z vlogo služabnika, ki stoji »na pragu med dvema svetovoma, ki postaneta en sam svet«. Je kakor služabnik zemlje, ki zemljo združuje z nebesi; služabnik, ki ustvarja mostove in gre na bivanjske periferije; služabnik, ki sledi željam in srcu papeža Frančiška ter svojega škofa.

Tema, izbrana za simpozij v Cefalùju, se po Alampijevih besedah dobro umešča na pot poglabljanja in premišljevanja skupnosti diakonata v Italiji. Sprejemanje in služenje predstavljata poslanstvo, ki ga Alampi v svojem življenju uresničuje vsakodnevno. Pri tem nazadnje še poudarja, da pa morajo biti sprejeti in čutiti bližino Cerkve tudi ubogi, katerih je na tisoče med domačimi ljudmi.

Bonomi: Diakonat kot bližina
Diakonat kot bližina, kot pomoč drugim, diakonat v izhodu: to so značilnosti, ki jih poudarja tudi Bonomi. Diakonat mora biti v izhodu, saj je diakon tisti služabnik, ki uspe priti do najbolj oddaljenih točk, kamor Cerkev in duhovniki zaradi predsodkov pridejo le stežka. Diakon pa lahko pride in premaga vse te bojazni.

Bonomi nato pravi, da situacija v Bresci ni tako dramatična, kakor na Siciliji, pa vendar se ob sprejemanju migrantov pojavljajo strah, nezaupanje in boji. Naloga diakona je pomagati razumeti, da gre za »osebe«. To velja tako za migrante, kakor tudi za odrinjene ali pa bolnike. Živimo v družbi, v kateri se ljudi vrednoti glede na učinkovitost. Bolniki tako ne štejejo nič. »Ta bližina bolnikom in tistim v stiski, izključenim iz vseh stvari, pomaga vsem okoli nas spoznati, da obstaja drugačna resničnost, da so osebe. Naloga diakona mora biti skupnost ozavestiti, da gre za osebe in ne številke, prav tako niso osebe brez dostojanstva, ampak so osebe, ki potrebujejo pomoč, saj bežijo pred težavnimi situacijami.«

Diakon s tem znamenjem bližine drugim pričuje, da strah pri srečevanju z osebami v stiski ni potreben. Nasprotno, kakor je dejal tudi Alampi, je bogastvo. Gre namreč za srečanje s stvarnostjo, ki ti pomaga razumeti, da so tvoji problemi malenkost v primerjavi s težavami življenja drugje. »To te obogati in ti razširi srce, da se odpreš za vse potrebe.«