P. Jacques Hamel. Božja milost, ne pogum, naredi mučence

VATIKAN (sreda, 26. julij 2017, RV) – Star je bil 85 let, ko je bil umorjen, medtem ko je obhajal sveto mašo. Danes mineva natanko eno leto od smrti p. Jacquesa Hamela. 26. julija 2016 sta med jutranjo sveto mašo v cerkev vdrla dva moška, džihadista. Oborožena z nožem sta ubila duhovnika in težje ranila enega vernika. Napad se je zgodil v kraju Saint Etienne du Rouvray v nadškofiji Rouen v Zgornji Normandiji.

Cerkev, ki je bila prizorišče napada, je posvečena sv. Štefanu, prvemu krščanskemu mučencu. Življenje umorjenega francoskega duhovnika se tako zgovorno povezuje z življenjem tega prvega mučenca, pa tudi mnogih drugih bratov, ki so preganjani, ker zvesto pričujejo za evangelij.

Papež daroval mašo zadušnico: P. Hamel je del verige mučencev
Kakor je spomnil papež Frančišek, ko je 14. septembra lani v kapeli Doma sv. Marte v Vatikanu, daroval mašo zadušnico za p. Hamela: »Danes obstajajo kristjani, ki so umorjeni, mučeni, zaprti v ječo, ki jim je prerezan vrat, ker ne zatajijo Jezusa Kristusa. In v tej zgodovini pridemo do našega patra Jacquesa: je del te verige mučencev. Kristjani, ki danes trpijo – bodisi v ječi, s smrtjo ali z mučenjem – da ne bi zatajili Kristusa, kažejo krutost tega preganjanja. Ta krutost, ki zahteva apostazijo, pa je, recimo besedo – satanska.«

Med mašo v Vatikanu, ki se je je udeležila skupina okoli osemdesetih romarjev iz nadškofije Rouen, skupaj z nadškofom, je sveti oče poudaril, da je satan avtor preganjanj. O tem pričujejo tudi zadnje besede p. Jacquesa, ki jih je izgovoril pred svojima morilcema: »Pojdi od mene, satan!«

Don Angelo Romano: To je tisto, kar privlači
Mučenci hodijo za Jezusom. On, ki je navsezadnje »prvi mučenec«, je njihov edini kruh, zato drugega ne potrebujejo. »Na mučenca se lahko gleda kot na heroja, a temeljno pri njem je, da je bil 'pomiloščen': Božja milost, in ne pogum, je tisto, kar nas naredi mučence.« Tako pa je papež Frančišek spomnil, ko je 22. aprila letos vodil besedno bogoslužje v spomin na 'nove mučence' 20. in 21. stoletja. In sicer v baziliki sv. Bartolomeja na otoku na reki Tiberi v Rimu, ki je zaupana Skupnosti sv. Egidija.

Rektor bazilike, don Angelo Romano, opozarja, da se še vedno ni povsem ukoreninila zavest, ne v Cerkvi in ne v svetu, »kako velika je bila žrtev v imenu vere v zadnjih dveh stoletjih«. Morali bi se zavedati, da biti kristjani pogosto pomeni »tvegati«, pomeni »biti izpostavljen«. Tudi papež Frančišek spominja, da je mučencev danes več kakor v prvih časih, četudi mediji o njih ne poročajo. Don Angelo tako navaja množice mučencev, ki so včasih celotne cerkvene skupnosti, drugič pa so tako imenovani »skriti mučenci«. To so moški in ženske, ki »niso izdali«. Lahko so tudi preprosto tisti, ki pričujejo, ki si prizadevajo za bratstvo, ki iščejo nove poti za življenje evangelija; kristjani, ki ljubijo na zastonjski način v materialističnem in individualističnem svetu.

»Mučenec je nekdo, ki se zaupa Bogu. Bog pa mu da milost, da se sooči z nečim, s čimer bi se bilo človeško gledano nemogoče soočiti, to je podaritev življenja.« »To je tisto, kar privlači – biti podobni Jezusu,« dodaja don Angelo. In to se je zgodilo tudi s p. Jacquesom, katerega smrt je v Franciji povzročila »pravi pretres«. Gre za pričevanje, ki privlači, ki spodbudi premišljevanje in željo, da bi ga posnemali. P. Hamel, za katerega se je že začel postopek za beatifikacijo, je bil blag in miroljuben človek, mož dialoga; človek, ki je bil v službi drugih; človek, ki ljubi, moli, odpušča. V svetu, kot je današnji, v katerem si bolj prizadeva, da bi drugi služili nam in ne obratno, je to veliko in močno pričevanje. In v tem smislu je mogoče razumeti besede svetega očeta, da je »kri mučencev seme kristjanov«.

Mučence podpira Gospodova milost. Zatorej prisotnost mučencev nakazuje tudi prisotnost Gospoda, prisotnost njegovega Svetega Duha, ki podpira Cerkev. Gospod nam pomaga. To je prvo, kar je potrebno vedeti. Drugo pa je, da je pričevanje mučencev tudi nekoliko »izziv«. Zastavlja nam namreč vprašanje: »Kaj pa delaš ti? Kako živiš vero? Na kakšen način pričuješ za evangelij v vsakdanjem življenju?«

Msgr. Lebrun: Sovraštvo ne bo zmagalo
V cerkvi, kjer je bil p. Jacques Hamel umorjen pred enim letom, je bila danes zjutraj zanj obhajana sveta maša. Udeležili so se je tudi predstavniki drugih verstev in francoski predsednik. Daroval jo je msgr. Dominique Lebrun, nadškof Rouena. Le-ta poudarja, da »sovraštvo ni zmagalo in ne bo zmagalo«. Življenje p. Hamela je bilo podarjeno iz ljubezni in mu je »kot semenu namenjeno obroditi sad«.

Ni bil znan zaradi posebnih iniciativ ali močnih evangelizacijskih trenutkov. Bil je preprost duhovnik, pripravljen poslušati, sprejeti vprašanja, razložiti evangelij. »Njegova kri govori o njegovem celotnem življenju in govori o Kristusovi krvi. Življenje je dal ravno, ko je sklenil obhajanje maše, med katero je dejal: 'To je moje telo, izdano telo, podarjeno telo.'« Beseda, ki jo danes vsem namenja pokojni duhovnik, je »ljubezen«. Ta beseda nagovarja vse, četudi je včasih ne zmoremo niti izgovoriti.

V tisti tragični situaciji, v kateri so bile ranjene mnoge osebe, bi lahko nastali prepiri in spori, pa vendar nadškof opaža, da je v odnosih, ravno nasprotno, več miru. In sicer tako v odnosih z muslimani, z županom, ki je član komunistične stranke, kakor tudi med pripadniki katoliške skupnosti. Mnenja so seveda različna, toda lahko so izražena pred drugimi, zato se stvari zadnje leto odvijajo v miru, poudarja msgr. Lebrun.

Na koncu svete maše danes v Normandiji je bilo na trgu pred župnijo na programu še slovesno odprtje spominske plošče v čast pokojnemu duhovniku, mučencu.