Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Evzebija iz Vercellija

Sv. Evzebij iz Vercellija, je prvi severnoitalijanski škof, o katerem imamo zanesljive podatke. - RV

01/08/2017 12:49

Kateheza, 17. oktober 2007

Dragi bratje in sestre!
Danes vas povabim, da premišljujemo o sv. Evzebiju iz Vercellija, prvem severnoitalijanskem škofu, o katerem imamo zanesljive podatke. Rodil se je na Sardiniji v začetku 4. stoletja in se še v otroških letih z družino preselil v Rim. Kasneje je bil postavljen za lektorja; tako je vstopil med duhovščino rimskega mesta v času, ko je bila Cerkev preizkušana zaradi arijanske krive vere. Velik ugled, ki je obdajal Evzebija, nam pojasni, zakaj je bil leta 345 izvoljen na škofijski sedež v Vercelliju. Novi škof je takoj začel zavzeto delo evangelizacije na ozemlju, ki je bilo še v veliki meri pogansko, zlasti na podeželju. Navdihoval se je pri sv. Atanaziju – ki je napisal Žitje sv. Antona, začetnika meništva na Vzhodu – in v Vercelliju ustanovil duhovniško skupnost, podobno meniški skupnosti. Ta samostan je dal severnoitalijanski duhovščini pomenljiv pečat apostolske svetosti in je vzgojil vrsto pomembnih škofov, kot so Limenij in Honorat, Evzebijeva naslednika v Vercelliju, Gavdencij iz Novare, Eksuperancij iz Tortone, Evstazij iz Aoste, Evlogij iz Ivree in Maksim Turinski, ki jih Cerkev vse časti kot svetnike.

Trdno zasidran v nicejski veri je Evzebij z vsemi močmi branil polno božanstvo Jezusa Kristusa, ki ga je opredelila nicejska veroizpoved kot “enega bistva” z Očetom. V ta namen je z velikimi očeti 4. stoletja – zlasti s sv. Atanazijem, zastavonošem nicejske prave vere – stopil v zavezništvo proti arijancem naklonjeni cesarjevi politiki. Cesarju se je namreč enostavnejša arijanska vera zdela politično koristnejša za ideologijo cesarstva. Ni mu bilo mar za resnico, ampak za politično primernost; vero je hotel izrabiti za orodje, za povezovalno prvino cesarstva.

Toda ti veliki očetje so se uprli in branili resnico proti politični prevladi. Zato je bil Evzebij obsojen na izgnanstvo kakor toliko drugih škofov na Vzhodu in Zahodu: Atanazij, Hilarij iz Poitiersa – o katerem smo govorili zadnjič – Hozij iz Kordobe. V Skitopolisu v Palestini, kamor so ga izgnali med letoma 355 in 360, je Evzebij napisal čudovite strani svojega življenja. Tudi tam je ustanovil samostan s skupinico učencev in od tam je vzdrževal pisne stike s svojimi verniki v Piemontu, kakor zlasti dokazuje drugo od treh Evzebijevih pisem, ki so priznana kot pristna. Po letu 360 so ga izgnali v Kapadokijo in v Tebaido, kjer je bil podvržen hudemu telesnemu mučenju. Ko je leta 361 umrl cesar Konstancij II. in ga je nasledil Julijan, imenovan Odpadnik, se ni brigal za krščanstvo kot religijo cesarstva, ampak je hotel preprosto obnoviti poganstvo. Ta je preklical izgnanstvo vseh škofov in tako omogočil tudi Evzebiju, da je spet sedel na svoj škofovski sedež. Leta 362 ga je Atanazij povabil na sinodo v Aleksandriji, kjer so sklenili, da odpustijo arijanskim škofom, da se le vrnejo v laiški stan. Evzebij je lahko še kakih deset let, do smrti, opravljal škofovsko službo in s svojim mestom vzpostavil zgleden odnos, ki je zanesljivo navdihoval pastirsko služenje tudi drugim škofom severne Italije, kot sta sv. Ambrozij Milanski in sv. Maksim Turinski, s katerima se bomo ukvarjali v naslednjih katehezah.

Odnos med vercellskim škofom in njegovim mestom osvetljujeta zlasti dve pisemski pričevanji. Prvo je v že omenjenem pismu, ki ga je Evzebij napisal iz izgnanstva v Skitopolisu “preljubim bratom in tako zaželenim duhovnikom, a tudi svetemu vercellskemu, novarskemu, ivrejskemu in tortonskemu ljudstvu, ki stoji trdno v veri” (Pismo 2). Te uvodne besede, ki kažejo ganjenost dobrega pastirja nad njegovo čredo, najdejo odmev ob koncu pisma v toplih pozdravih očeta vsem in vsakemu od njegovih otrok v Vercelliju, in to s prekipevajočimi izrazi naklonjenosti in ljubezni. Predvsem je vreden omembe izrecen odnos, ki povezuje škofa s svetim ljudstvom ne le v Vercelliju (Vercellae) – to je bila prva in še kako leto za tem edina škofija v Piemontu –, ampak tudi v Novari (Novaria), Ivrei (Eporedia) in Tortoni (Dertona), to je v tistih krščanskih skupnostih, ki so znotraj iste škofije že dosegle trdnost in avtonomijo. Nadaljnjo zanimivo prvino ponujajo besede slovesa, s katerimi končuje pismo. Evzebij prosi svoje sinove in hčere, naj pozdravijo “tudi tiste, ki so zunaj Cerkve in so nam naklonjeni: etiam hos, qui foris sunt et nos dignantur diligere.” To je očitno znamenje, da škof ni omejeval svoje ljubezni do mesta na krščansko prebivalstvo, ampak se je raztezala tudi na tiste, ki so – zunaj Cerkve – nekako priznavali njegovo duhovno avtoriteto in so ljubili tega zglednega človeka.

Drugo pričevanje enkratnega odnosa škofa z njegovim mestom prihaja iz pisma, ki ga je sv. Ambrozij Milanski napisal prebivalcem Vercellija okrog leta 394, več kot dvajset let po Evzebijevi smrti (Pismo zunaj zbirke 14). Cerkev v Vercelliju je prestajala težke čase: bila je razdeljena in brez pastirja. Ambrozij odkrito izjavlja, da omahuje, ali bi prepoznal v teh Vercellčanih “potomce svetih očetov, ki so potrdili Evzebija, brž ko so ga zagledali, ne da bi ga prej sploh kaj poznali, in ob tem pozabili celo na someščane.” V istem pismu milanski škof zelo jasno potrjuje, kako je cenil Evzebija. Z neomajno odločnostjo piše: “Tako velik človek si je res zaslužil, da ga je izvolila vsa Cerkev.” Ambrozijevo občudovanje Evzebija je temeljilo predvsem na dejstvu, da je vercellski škof vodil škofijo z zgledom svojega življenja: “Svojo Cerkev je vodil tako, da se je strogo postil.” Dejansko je tudi Ambrozija pritegnil – kakor je sam priznal – meniški ideal kontemplacije Boga, ki mu je Evzebij sledil po stopinjah preroka Elija. Kot prvo – opaža Ambrozij – je vercellski škof zbral svojo duhovščino v skupnostnem življenju in jo vzgajal za “spoštovanje meniških vodil, čeprav so živeli sredi mesta.” Škof in njegova duhovščina so morali s someščani deliti težave in to so delali zelo verodostojno, čeprav so obenem držali še eno pripadnost, namreč nebesom (prim. Heb 13,14). In tako so resnično zgradili pravo pripadnost, resnično solidarnost med vercellskimi meščani.

Medtem ko se je Evzebij poistovetil s hrepenenjem svetega vercellskega ljudstva, je živel sredi mesta kot menih in tako odpiral mesto za Boga. Ta poteza torej nič ne odvzame  njegovi zgledni pastoralni dejavnosti. Med drugim je videti, da je v Vercelliju za bolj urejeno in stalno cerkveno služenje ustanovil župnije; in da je za spreobrnjenje poganskih podeželskih množic ustanavljal ter podpiral marijanska svetišča. Ta “meniška poteza” je prej podelila neko posebno razsežnost škofovim odnosom z njegovim mestom. Kakor apostoli, za katere je Jezus molil pri zadnji večerji, so tudi pastirji in verniki Cerkve “v svetu” (Jn 17,11), a niso “od sveta”.  Evzebij opominja, da morajo zato pastirji spodbujati vernike, naj zemeljskega mesta nimajo za stalno prebivališče, ampak naj iščejo prihodnje mesto, dokončni nebeški Jeruzalem. Ta “eshatološka rezerva” bo omogočila pastirjem in vernikom, da bodo ohranili ustrezno vrednostno lestvico, ne da bi se kdaj uklonili modi trenutka in krivičnih zahtevam političnih veljakov na oblasti. Pristna lestvica vrednot – vse Evzebijevo življenje govori o tem – ne prihaja od včerajšnjih ali današnjih cesarjev, ampak od Jezusa Kristusa, ki je popoln človek, enak Očetu v božanstvu in vendar človek kot mi. Ko se Evzebij sklicuje na to vrednostno lestvico, ne neha svojim vernikom “toplo priporočati, naj skrbno varujejo vero, ohranjajo slogo, naj bodo vztrajni v molitvi” (Pismo 2).

Dragi prijatelji! Tudi jaz vam iz vsega srca priporočam te večne vrednote, obenem pa vas pozdravljam in vas blagoslavljam z besedami, s katerimi je sveti škof Evzebij končal svoje drugo pismo: “Obračam se na vse vas, moji bratje in svete sestre, sinovi in hčere, verni obeh spolov in vseh starosti, da bi hoteli … ponesti naš pozdrav še tistim, ki so zunaj Cerkve in ki se jim ne zdi za malo, da do nas gojijo čustva ljubezni” (prav tam).

01/08/2017 12:49