VATIKAN (sreda, 9. avgust 2017, RV) – 9. avgusta mineva 75 let od smrti Edith Stein. Zadnje postaje njenega zemeljskega življenja povzemajo tri imena in trije datumi.
Edith sestri Rosi ob deportaciji iz samostana: »Pridi, greva za naše ljudstvo«
Prvi kraj je koncentracijsko taborišče Amersfoort, datum pa 2.
avgust 1942. Tja so Edith in njeno sestro Roso nacisti pripeljali iz samostana
v Echtu iz maščevanja, ker so nizozemski škofje obsodili preganjanje Judov. Zadnje
besede, ki so jih sosestre slišale iz ust svetnice, so bile namenjene sestri Rosi,
ki jo je prestrašena čakala ob samostanskih vratih. Podala ji je roko in rekla: »Pridi,
greva za naše ljudstvo.«
Prehodno taborišče Westerbork. Pričevanje Etty Hillesum
Drugi kraj je prehodno taborišče Westerbork, kamor so sestri Stein
prepeljali v noči s 3. na 4. avgust. Etty Hillesum, ki je tam pomagala
tistim, ki so prihajali, ga je opisala z naslednjimi besedami: »V Westerborku je velika
gneča, skoraj kakor okrog zadnje razbitine ladje, katere se oklepajo premnogi brodolomci,
do te točke, da potonejo. Včasih se zdi, da bi bilo bolj preprosto, da bi jih končno
odpeljali, kot pa da moramo vedno znova spremljati strahove in obupavanje na tisoče
mož, žena, otrok, invalidov, prizadetih, novorojenčkov, bolnih, ostarelih, ki v skoraj
neprekinjeni procesiji hodijo mimo naših rok, ki jim želijo pomagati.« Na drugem mestu
nadaljuje: »Nekdo mi je pripovedoval, da je videl skupino redovnic, ki so v polmraku
počasi hodile med dvema temnima barakama in molile rožni venec, nemoteno, kakor bi
bile v samostanu... Srečala sem tudi dve redovnici iz ortodoksne judovske družine
iz Breslaua, ki je bila zelo bogata in izobražena. Na redovni obleki sta imeli našito
rumeno zvezdo.«
Auschwitz. Številka 44074
Tretji kraj pa je Auschwitz: številka 44074. Imamo kratko in birokratsko
uradno sporočilo: »9. avgusta 1942 je na Poljskem umrla Steinova,
Edith Teresia Hedwig, rojena 12. oktobra 1891 v Breslauu, bivajoča v Echtu.«
Pričevanja očividcev o zadnjih dneh življenja Edith Stein
Vrtnar samostana v Echtu, prijatelj novinar in mlad nekdanji deportiranec so se približali
Edith Stein v teh zadnjih trenutkih življenja. Tako so lahko pristopili kot očividci
med procesi, ki so odprli pot proti beatifikaciji ter globlje raziskovali življenje
in pričevanje fenomenologinje, ki je postala karmeličanka, v pričakovanju gotove smrti.
Van Kempen: ni želela, da bi ji pomagal, da bi bila osvobojena
Njihove besede nam jo tako pomagajo neposredno razumeti. Novinar Van Kempen, ki je
z njo govoril v taborišču nekaj dni pred smrtjo, je zapisal, da je »bila duhovno velika
in močna žena. Govorila je s ponižno gotovostjo, tako, da je bil vsak, ki jo je poslušal,
ganjen. Pogovor z njo (...) je bil kakor potovanje v drug svet. V tistih trenutkih
Westerbork ni več obstajal... Rekla mi je: "Nikoli ne bi verjela, da so ljudje lahko
takšni in ... da bi morali moje bratje tako trpeti!" Ko ni bilo več dvoma, da jo bodo
prepeljali drugam, sem jo vprašal, če ji lahko pomagam (da bi bila osvobojena); ponovno
se mi je nasmehnila in me prosila, da ne. Zakaj bi zanjo in za njeno skupino naredili
izjemo? Ne bi bilo pravično, da bi se okoristila zaradi dejstva, da je krščena! Prepričana
je bila, da bi bilo njeno življenje uničeno, če ne bi mogla biti soudeležena pri usodi
drugih.«
Sotaboriščnik: pogumna, brez strahu
Eden izmed preživelih sotaboriščnikov je opisal drugega izmed posebnih vidikov Edith
Stein. »Bila je zelo pogumna: svoje odgovore je dajala na isti način, kakršna je bila
tudi sama. Ko je gestapo preklinjal, se ni odzivala, ostajala je takšna, kakršna je
bila. Popolnoma nič se ni bala.«
Ostala bo samo velika ljubezen. Kako bi moglo biti drugače?
Wielek, nizozemski funkcionar, pa se je spominjal pogovora, v katerem je Edith Stein
ponižno in z gotovostjo rekla: »Svet je sestavljen iz nasprotij... Vendar pa konec
ne bo sestavljen iz teh nasprotij. Ostala bo samo velika ljubezen. Kako bi moglo biti
drugače?«
All the contents on this site are copyrighted ©. |