2017-08-09 13:17:00

Sveti oče: Cerkev je ljudstvo grešnikov, ki izkušajo Božje odpuščanje


VATIKAN (sreda, 9. avgust 2017, RV) – »Bratje in sestre, vsi smo ubogi grešniki, potrebni Božjega usmiljenja, ki ima moč, da nas spremeni in nam povrne upanje, in to vsak dan.« Tako je zatrdil papež Frančišek med današnjo redno avdienco v avli Pavla VI. Naslov njegove tokratne kateheze je bil: Božje odpuščanje, gibalo upanja. Izhodišče pa so bile besede iz Lukovega evangelija:

»In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: 'Vidiš to ženo? Vstopil sem v tvojo hišo, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Zato ti povem: odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.' Njej pa je rekel: 'Odpuščeni so tvoji grehi.' Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: 'Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?' On pa je rekel ženi: 'Tvoja vera te je rešila; pojdi v miru'« (Lk 7,44.47-50).

Prezir
Slišali smo odziv povabljencev farizeja Simona: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Jezus je maloprej storil škandalozno dejanje. Neka ženska iz mesta, ki so jo vsi poznali kot grešnico, je vstopila v Simonovo hišo, se sklonila k Jezusovim nogam in nanje izlila dišavnega olja. Vsi, ki so bili tam za mizo, so pri sebi govorili: če je Jezus prerok, ne bi smel sprejeti takšnih gest od ženske, kot je bila tista: »Prezir.« Tiste uboge ženske, ki so jih potrebovali le, da so se na skrivaj srečevali z njimi, tudi voditelji, ali pa, da so jih kamnali. V skladu z miselnostjo časa je morala biti jasna ločitev med svetnikom in grešnikom, med čistim in nečistim.

Jezusova drža je drugačna – usmiljenje
Toda Jezusova drža je drugačna. Vse od začetka svojega poslanstva v Galileji je bil blizu gobavcem, obsedencem, vsem bolnim in odrinjenim. Tovrstno vedenje vsekakor ni bilo običajno in dejansko je ta Jezusova naklonjenost do izključenih, do »nedotakljivih«, ena od stvari, ki njegove sodobnike najbolj zmoti. Jezus prevzame skrb za osebo, ki trpi; tisto trpljenje postane njegovo. Jezus ne uči, da je potrebno stanje bolečine prenašati z junaštvom, na način stoičnih filozofov.

Jezus sočustvuje s človeško bolečino. Kadar se sreča z njo, iz njegove notranjosti pride na plan tista drža, ki zaznamuje krščanstvo: usmiljenje. Jezus vpričo človeške bolečine občuti usmiljenje; Jezusovo srce je usmiljeno. Jezus izkusi sočutje. Dobesedno: Jezus čuti, da vsa njegova notranjost trepeta. Kolikokrat v evangelijih srečamo tovrsten odziv. Kristusovo srce uteleša in razodeva Božje srce. Le-to pa povsod, kjer sta moški ali ženska, ki trpita, želi njuno ozdravljenje, njuno osvoboditev, njuno polno življenje.

Jezus odpušča, objema, razume, se približa
Zato Jezus razprostira roke za grešnike. »Koliko ljudi tudi danes vztraja pri zmotnem življenju, ker ne najdejo nikogar, ki bi bil pripravljen pogledati ga ali pogledati jo na drugačen način, z očmi – ali bolje – s srcem Boga, torej pogledati jih z upanjem.« Jezus namreč vidi možnost vstajenja tudi v nekom, ki je nakopičil mnogo napačnih izbir. Jezus je vedno tam, z odprtim srcem; razprostira tisto usmiljenje, ki ga ima v srcu; odpušča, objema, razume, se približa: takšen je Jezus!

Včasih pozabimo, da pri Jezusu ni šlo za neko lahko ljubezen po nizki ceni. Evangeliji o prvih negativnih odzivih v odnosu do Jezusa poročajo ravno takrat, ko je nekemu človeku odpustil grehe (glej Mr 2,1-12). Tisto je bil človek z dvojnim trpljenjem: trpel je, ker ni mogel hoditi ter ker se je počutil »napačnega«. In Jezus razume, da je druga bolečina večja od prve, zato ga takoj sprejme z naznanilom osvoboditve: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Osvobodi ga tistega občutka, ki ga zatira, ker se počuti napačnega. Takrat se nekateri prisotni pismouki – ki se imajo za popolne – pohujšajo zaradi Jezusovih besed, ki zvenijo kakor kletev, saj le Bog lahko odpušča grehe. Na tem mestu je sveti oče dodal: »Mislim na mnoge katoličane, ki se imajo za popolne in prezirajo druge … To je žalostno.«

Večkrat bi se morali spomniti, koliko smo mi stali Božjo ljubezen
Mi, ki smo navajeni izkušati odpuščanje grehov, morda preveč »poceni«, bi se morali večkrat spomniti, koliko smo mi stali Božjo ljubezen. Vsakdo izmed nas je stal dosti: Jezusovo življenje! In On bi ga dal tudi za samo enega izmed nas. Jezus ne gre na križ, ker ozdravlja bolne, ker uči ljubezen, ker oznanja blagre. Božji Sin gre na križ predvsem zato, ker odpušča grehe, ker želi popolno, dokončno osvoboditev človekovega srca. Ker ne sprejme, da bi človeško bitje vse svoje bivanje zapravilo s to neizbrisno »tetovažo«, z mislijo, da ga Božje usmiljeno srce ne more sprejeti. S takšnim čutenjem gre Jezus naproti grešnikom, ki smo mi vsi.

Glej naprej in dal ti bom novo srce
Tako je grešnikom odpuščeno. In ne razvedrijo se samo na psihološki ravni, ker so osvobojeni občutka krivde. Jezus stori veliko več: osebam, ki so se zmotile, ponudi upanje na novo življenje. Četudi se počutiš ničvrednega, ti Gospod odgovarja: »Glej naprej in dal ti bom novo srce.« To je upanje, ki nam ga daje Jezus. Življenje, zaznamovano z ljubeznijo.

Cestninar Matej postane Kristusov apostol: Matej, ki je izdajalec domovine, izkoriščevalec ljudi. Skorumpirani bogataš Zahej iz Jerihe, ki je zagotovo imel diplomo iz podkupovanja, se spremeni v dobrotnika ubogih. Ženska iz Samarije, ki je imela pet mož in sedaj živi z drugim, sliši, da ji je obljubljena »živa voda«, ki bo lahko vedno izvirala iz nje. Tako Jezus spreminja srca; tako dela z vsemi nami.

Vsi smo ubogi grešniki, potrebni Božjega usmiljenja
Dobro je, če pomislimo, da Bog za prvo zmes, iz katere je oblikoval svojo Cerkev, ni izbral oseb, ki se niso nikoli zmotile. Cerkev je ljudstvo grešnikov, ki izkušajo Božje usmiljenje in odpuščanje. Peter je resnico o sebi bolje razumel ob petelinovem petju, kakor pa iz svojih vzgibov velikodušnosti, zaradi katerih je postajal domišljav in se je počutil vzvišenega nad drugimi.

Vsi smo ubogi grešniki, potrebni Božjega usmiljenja, ki ima moč, da nas spremeni in nam povrne upanje, in to vsak dan. In to tudi naredi! Ljudem, ki so razumeli to temeljno resnico, pa Bog podarja poslanstvo, ki je najlepše na svetu: ljubezen do bratov in sester ter oznanilo usmiljenja, ki ga On nikomur ne odkloni. In to je naše upanje. Gremo naprej s tem zaupanjem v odpuščanje, v Jezusovo usmiljeno ljubezen. 








All the contents on this site are copyrighted ©.