Benedikt XVI. je med katehezo septembra 2010 o sv. Klari Asiški dejal:
»Ena tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela
v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko
Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne
dati odločilen zagon za obnovo Cerkve.«
Deviška nevesta Kristusa
Klara se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu
in bogastvu, da bi živela ponižno in v uboštvu ter se oklenila tistega načina življenja,
ki ga je ponujal Frančišek Asiški. Čeprav so njeni sorodniki, kakor je bilo takrat
v navadi, pripravljali poroko s kakim pomembnim človekom, je Klara pri osemnajstih
letih s pogumnim dejanjem, ki sta ji ga navdihnila globoko hrepenenje po hoji za Kristusom
in občudovanje Frančiška, zapustila očetno hišo in se samo v spremstvu prijateljice
na skrivaj pridružila manjšim bratom pri cerkvici Porciunkuli. Bil je večer cvetne
nedelje 1211. Med splošno ganjenostjo je bilo opravljeno zelo simbolično dejanje:
Frančišek ji je, medtem ko so njegovi tovariši držali v rokah prižgane bakle, ostrigel
lase in Klara je oblekla grobo spokorniško obleko. V tem trenutku je postala deviška
nevesta Kristusa, ponižnega in ubogega, in se mu je povsem posvetila.
Prvo zapisano Vodilo
Zlasti na začetku svojega redovnega izkustva je imela Klara v Frančišku ne le učitelja,
ampak tudi bratskega prijatelja. Prijateljstvo med tema svetnikoma se kaže kot zelo
lep in pomemben vidik. Ko se srečata dve čisti in od iste ljubezni do Boga vžgani
duši, iz vzajemnega prijateljstva zajemata močno spodbudo za hojo po poti popolnosti.
Prijateljstvo je eno najplemenitejših in najbolj vzvišenih čutenj, ki jih božja milost
očisti in preobrazi.
Potem ko je nekaj mesecev preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.
Svetniki – veliki dobrotniki človeštva
V samostanu pri sv. Damijanu je Klara junaško živela kreposti, ki bi morale zaznamovati
vsakega kristjana: ponižnost, duha pobožnosti in spokornosti, ljubezen. Čeprav je
bila predstojnica, je hotela sama streči bolnim sestram in se je lotevala tudi najnižjih
opravil: ljubezen namreč premaguje vsak odpor; kdor ljubi, z veseljem opravi vsako
žrtev. Njena vera v evharistično resnično navzočnost je bila tolikšna, da se je dvakrat
zgodil čudež. Zgolj s tem, da je pokazala Najsvetejše, je odgnala saracenske najemniške
vojake, ki so bili na tem, da napadejo samostan sv. Damijana in oplenijo Assisi. Tudi
ti dogodki so nagnili papeža Aleksandra IV., da jo je razglasil za svetnico že dve
leti po smrti, leta 1255.
All the contents on this site are copyrighted ©. |