Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Evropi

V Madridu srečanje o Amoris laetitia. Pastorala potrpežljivosti in usmiljenja

Papež Frančišek blagoslavlja mladoporočenca

12/08/2017 10:35

MADRID (sobota, 12. avgust 2017, RV) – V Madridu je potekalo Mednarodno srečanje družin, ki so ga organizirale Skupnosti krščanskega življenja in Inštitut za družino pri Papeški univerzi Comillas. Dogodka se je udeležilo osemdeset laikov, ki sledijo duhovnosti svetega Ignacija Lojolskega in se posvečajo družinski pastorali. V Madrid so prispeli iz tridesetih različnih držav ter razpravljali na temo Glejte, kako se ljubijo – laični ignacijanski odgovor na klic Amoris laetitia.

Položaj družinske pastorale po svetu
Udeležence srečanja je nagovoril José Guillermo Gutiérrez Fernández z Dikasterija za laike, družino in življenje. Dejal je, da pastoralno spremljanje pomeni »uresničevati potrpežljivost in usmiljenje«, in sicer »vedno bolj v kazalniku in vedno manj v velelniku«. V bistvu gre za pomoč osebam, da bodo na svoji poti prišle na vrh gore in ne da se jim zniža goro, je s prispodobo pojasnil Gutiérrez ter predstavil položaj družinske pastorale po svetu, pri tem pa opredelil smernice in izzive v luči usmeritev apostolske spodbude Amoris laetitia, v kateri so zbrani sadovi dveh zadnjih sinod o družini.

Gutiérrez je nakazal tri tipologije »kulturnih, geografskih in geopolitičnih kontekstov«, v katerih so poklicani delovati tisti, ki se ukvarjajo z družino. Izpostavil je države, kjer obstaja strukturirano pastoralno delo, države s starodavno krščansko tradicijo, ki se spoprijemajo s težavami in problemi, povezanimi s sekularizacijo, ter države brez katoliške tradicije. Predstavil je še nekatere »skupne izzive«, ki se nahajajo pred Cerkvijo in jo spodbujajo, da je »bližnja, samarijanksa, sprejemajoča«, da torej postaja vedno bolj »Cerkev v izhodu«, »misijonarska Cerkev«.

Pogledati na današnjo stvarnost
Prvi večji izziv je po Gutiérrezovih besedah »soočenje s stvarnostjo, ki je zaznamovana predvsem z izgubo človeškega upanja in krščanske ljubezni« ter s težavo mladih »pri prevzemanju odgovornosti v odnosu do partnerja za vse življenje«. K temu lahko dodamo še moralne in antropološke problematike, ki so povezane s sprejemanjem človeškega življenja ter s spolnim življenjem, ki je razumljeno kot »zrel izraz dejanj, ki zakoncema omogočajo živeti občestvo v vzajemnem in popolnem darovanju«.

Gutiérrez je izpostavil, da je prav tako treba upoštevati potrebo po ovrednotenju »družinskega načrta« v skladu s širšim pogledom na kontekst, v katerem se živi, in v povezavi z »družbeno vlogo«, ki družini mora biti priznana. V takšno okolje se umešča tudi »vzgojno vprašanje, ki je neposredno povezano s problemom posredovanja vere novim generacijam«. V splošnem se pojavlja tudi potreba po ovrednotenju celostnega krščanskega načrta, kot to jasno predlaga apostolska spodbuda Amoris laetitia.

Na tem mestu je Gutiérrez spregovoril o vlogi pastoralnih delavcev na področju družinske pastorale, ki se morajo meriti s posledicami sekularizacije. Poudaril je dve kritični točki. Prva se nanaša na pomanjkljivo ujemanje med »načrtovanjem poroke v cerkvi« in »življenjem dejavne vere«. Druga pa govori o tendenci, ki se začenja kazati v nekaterih državah in ki kaže na naraščanje nekrščevanja otrok, s čimer se jih prikrajša za milost zakramenta.

Cerkev kot poljska bolnišnica
Izhajajoč iz te analize je Gutiérrez predlagal nekaj področij delovanja, pri čemer se je oprl na »pastoralne provokacije« apostolske spodbude. V ospredje je postavil »podobo Cerkve kot poljske bolnišnice« ter poudaril, da »če je nujno zdraviti ranjene, je še bolj nujno preprečiti rane«. Zakonska vez je namreč potovanje, ki traja vse življenje, je pot, na kateri zakonca spoznata lepoto in veselje, da sta ljubljena in ljubita, a prav tako pozna pomanjkljivosti in grehe, težave in trpljenje. Zato jo je treba obravnavati z realizmom in zaupanjem kot skupno rast in razvoj korak po koraku. V tem smislu Amoris laetitia vabi k realni in neposredni pastorali, ki je namenjena konkretnim osebam, pri tem pa daje velik poudarek »pozornosti do skupne človeške izkušnje«.

Gutiérrez je ob koncu predavanja nakazal še nekaj odprtih točk, ki usmerjajo prihodnje delo na področju družinske pastorale. Izpostavil je spremljanje, pripravo bodočih zakoncev, čustveno spolno vzgojo, pastoralo ostarelih. »V vsakem primeru,« kot je poudaril, »metoda, ki ji naj sledimo v skladu z Amoris laetitia, je dialog, srečanje, izgrajevanje mostov, srčen pogled v svet, kar nam bo pomagalo odkriti smisel vprašanj, ki mučijo moške in ženske našega časa. Tako jih bomo lahko za roko povedli v srečanje z usmiljenim Očetom.«

12/08/2017 10:35