Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 20. nedeljo med letom

Na koncu pa je pred tolikšno vztrajnostjo te neznane žene Jezus le privolil: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« - RV

19/08/2017 10:00

Bogoslužje današnje 20. nedelje med letom nam prestavi izjemen primer žene, ki je namreč prosila Jezusa naj ozdravi njeno hčer, ki jo je zelo mučil demon. Gospod se je upiral njenim vztrajnim vzklikom in zdelo se je, da ji ni verjel niti takrat, ko so učenci prosili zanjo. Na koncu pa je pred tolikšno vztrajnostjo te neznane žene Jezus le privolil: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

»O žena, velika je tvoja vera!« To ženo nam je Jezus postavil za zgled neupogljive vere. Njena vztrajnost pri prošnji, da bi Kristus posredoval, nam daje pogum, da ne obupamo, tudi med težkimi preizkušnjami ne. Gospod nikoli ne zatisne oči pred potrebami svojih sinov in hčera. Če pa se včasih zdi, da ne sliši naših prošenj, je zato, da nas preizkusi in utrdi našo vero.

Na današnjo 20. nedeljo med letom pa nam bogoslužje prinaša v razmišljanje tudi besede preroka Izaija: »Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, ... bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, ... kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Iz 56,6-7). O vesoljnosti zveličanja govori tudi apostol Pavel v drugem berilu, kakor tudi evangeljski odlomek o kánaanski ženi, ki je bila glede na Jude tujka, pa vendar jo je Jezus uslišal zaradi njene vere (Angelus 14. avgust 2005).

Nadalje nam današnja Božja beseda ponuja možnost, da razmislimo o vesoljnem poslanstvu Cerkve. V Cerkvi so namreč vsa ljudstva katere koli rase in kulture. Ravno iz tega izvira velika odgovornost cerkvene skupnosti, ki je poklicana, da je za vse hiša gostoljubnosti ter s tem orodje občestva za vso človeško družino.

Kako pomembno je v današnjem času, da vsaka krščanska skupnost vedno bolj poglobi to zavest z namenom, da civilni družbi pomaga prebroditi vsako skušnjavo rasizma, nestrpnosti, izključevanja ter pomaga pri izbirah, ki spoštujejo dostojanstvo vsakega človeka. Eden od velikih dosežkov človeštva je ravno v tem, da je preraslo rasizem. Žal pa se kljub temu pojavljajo v različnih deželah nove skrb zbujajoče oblike, pogosto vezane na družbene in ekonomske probleme, ki pa nikoli ne morejo opravičiti rasno razlikovanje in zaničevanje. Prosimo, da bi povsod rastlo spoštovanje do vsake osebe ter odgovorna zavest, da je samo v medsebojnem sprejemanju vseh, možno graditi svet, v katerem bosta resnična pravičnost in mir.

Angelus, 14. avgust 2011
Evangeljski odlomek današnje nedelje se začenja z označitvijo področja, kamor se je Jezus namenil: Tir in Sidon na severu zahodu Galileje sta bili poganski deželi. Tu je Jezus srečal kánaansko ženo, ki se je obrnila Nanj s prošnjo, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). V tej prošnji lahko prepoznamo začetek poti vere, ki je v pogovoru z božjim Učiteljem začela rasti in se je tudi okrepila. Žena se ni bala vpiti Jezusu: 'Usmili se me'. S tem izrazom, ki je pogost v psalmih (prim. Ps 50,1), ter s poimenovanjem 'Gospod' in Davidov sin' (prim. Mt 15,22) je pokazala trdno upanje, da bo uslišana. Kakšna je Gospodova drža pred tem krikom bolečine poganske žene? Jezusov molk se nam lahko zdi presenetljiv, še posebej, ker so zaradi tega morali posredovati tudi učenci. Toda ne gre za neobčutljivost do bolečine te žene.  Sveti Avguštin je to pravilno razložil: 'Kristus ni bil do nje ravnodušen, ker bi ji hotel odreči usmiljenje, temveč da bi v njej razplamtel željo' (Sermo 77, 1: PL 38, 483).  Navidezna neprizadetost, ki so jo odražale Jezusove besede: 'Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše', niso vzele poguma kánaanski ženi, saj je še naprej vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!' (v. 25). Tudi po odgovoru, za katerega se je zdelo, da ji bo zaprl vsako upanje: 'Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom', ni odnehala. Nikomur ni želela vzeti ničesar. V svoji preprostosti in ponižnosti je zadovoljna z malim, zadovoljna je z drobtinicami, dovolj ji je samo pogled, ena sama dobra beseda Božjega Sina. Jezus se je začudil odgovoru, ki je prišel iz tako velike vere in ji je dejal: 'Zgodi naj se ti, kakor želiš!' (v. 28).

Dragi prijatelji, tudi mi smo poklicani, da rastemo v veri, da se odpremo, svobodno sprejmemo Božji dar ter tudi z zaupanjem vpijemo k Jezusu: 'Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!' Na to pot je Jezus napotil svoje učence, kánaansko ženo, ljudi vseh časov in ljudstev kakor tudi napoti vsakega od nas. V veri bomo lahko začeli spoznavati ter sprejeli Jezusovo resnično identiteto, njegovo novost in edinstvenost ter njegovo Besedo, kot moč in vir življenja, da bomo lahko zaživeli osebni odnos z njim. Spoznanje vere, ki raste iz želje najti pot, je vendarle Božji dar. Ta se nam razodeva, ne kot nekaj abstraktnega, brezobličnega in brezimenskega, temveč kot Oseba, ki želi vstopiti z nami v odnos globoke ljubezni ter v to vključiti vse naše življenje. Zato mora naše srce vsak dan živeti izkušnjo spreobrnjenja, imeti željo spoznati ga bolje, najti njegov kruh. Vsak dan mora prehajati iz človeka upognjenega vase v človeka odprtega za Božje delovanje, v duhovnega človeka (prim. 1Kor 2,13-14), ki se pusti nagovoriti Gospodovi Besedi ter odpre svoje življenje njegovi Ljubezni.

Dragi bratje in sestre, zatorej vsak dan hranimo našo vero s pozornim poslušanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov, z osebno molitvijo, ki je kot vpitje k Njemu ter z dejavno ljubeznijo do bližnjega. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, ki jo bomo jutri zrli, kako je bila vzeta v nebeško slavo z dušo in telesom, da bi nam pomagala oznanjati in z življenjem pričevati veselje, ker smo našli in srečali Gospoda.«

19/08/2017 10:00