Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papež: ​Bogoslužje je živo zaradi žive Kristusove navzočnosti

Papež Frančišek

24/08/2017 12:45

VATIKAN (četrtek, 24. avgust 2017, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal z udeleženci 68. narodnega liturgičnega tedna, ki je od ponedeljka potekal v Rimu v organizaciji Centra za liturgično delovanje (CAL). Letos so želeli izpostaviti, da je bogoslužje prvi in najpomembnejši izvir, iz katerega lahko verniki zajemajo zares krščanskega duha. Udeleženci dogodka so premišljevali na temo Živo bogoslužje za živo Cerkev. In ravno o »živosti« bogoslužja in Cerkve je spregovoril sveti oče v svojem govoru. Izpostavil je, da je Cerkev zares živa, če je prinašalka življenja, če je materinska, misijonarska, če gre v srečanje z drugim in spodbuja služenje, ne da bi pri tem težila k posvetnim močem, ki jo delajo nerodovitno.

Bogoslužje – resnična Kristusova navzočnost
Bogoslužje je živo zaradi žive navzočnosti Njega, ki je s svojo smrtjo uničil smrt in nam z vstajenjem povrnil življenje, je dejal papež. »Brez resnične navzočnosti Kristusove skrivnosti, ni nobene bogoslužne vitalnosti. Kakor brez srčnega utripa ni človeškega življenja, tako brez utripajočega Kristusovega srca ne obstaja bogoslužno dejanje.« Kar opredeljuje bogoslužje je namreč ravno aktualizacija duhovništva Jezusa Kristusa v svetih znamenjih oziroma darovanje njegovega življenja vse do razprtja rok na križu; duhovništva torej, ki je navzoče preko obredov in molitev, v njegovem Telesu in Krvi, a tudi v osebi duhovnika, v oznanjanju Božje besede, v zboru, ki je zbran v molitvi v njegovem imenu. Med vidnimi znamenji nevidne Skrivnosti je papež izpostavil »oltar, znamenje Kristusa, živega kamna, ki so ga zidarji zavrgli, a ki je postal vogelni kamen duhovne zgradbe«. Oltar je zato središče, proti kateremu je v naših cerkvah usmerjena pozornost. Proti oltarju je obrnjen pogled duhovnika in vernikov. Na oltar se položi daritev Cerkve, ki jo Duh zakramentalno posveti kot zakrament Kristusove žrtve. Na oltarju se posvetita kruh življenja in kelih zveličanja, da bi vsi v Kristusu postali eno telo in en duh.

Bogoslužje – življenje za vse Božje ljudstvo
Na drugem mestu je papež poudaril, da je bogoslužje življenje za vse ljudstvo Cerkve. Bogoslužje je namreč po svoji naravi »ljudsko« in ne klerikalno, je dejanje za ljudstvo, a tudi dejanje od ljudstva. Cerkev v molitvi sprejema vse tiste, ki s srcem poslušajo evangelij, ne da bi kogarkoli odvrgla: poklicani so mali in veliki, bogati in revni, otroci in ostareli, zdravi in bolni, pravični in grešniki. Bogoslužni zbor v Kristusu preseže starost, raso, jezik in narodnost. »Ljudska« razsežnost bogoslužja nas spominja, da je to vključujoče in ne izključujoče, je spodbujevalec občestva z vsemi, kliče vsakega z njegovim poklicem in izvirnostjo, naj prispeva k izgrajevanju Kristusovega telesa. »Evharistija ni zakrament 'za mene', ampak je zakrament mnogih, ki oblikujejo eno samo telo, zvesto sveto Božje ljudstvo.« Po papeževih besedah ne smemo pozabiti, da je predvsem bogoslužje tisto, ki izraža pietas vsega Božjega ljudstva, kar se kaže v različnih ljudskih pobožnostih, ki so naj ovrednotene in spodbujane v skladu z bogoslužjem.

Bogoslužje – življenje in ne ideja
Bogoslužje je življenje in ne neka ideja, ki bi jo morali razumeti, je nadaljeval sveti oče. Vodi nas v življenje izkušnje, ki spreminja način razmišljanja in vedenja, ne pa v kopičenje idej o Bogu. Bogoslužno obredje ni samo neka doktrina, ki jo je treba razumeti, ali obred, ki ga je treba opraviti. Seveda je tudi to, a na nek drug način, bistveno drugačen. Bogoslužje je »izvir življenja in luči za našo pot vere«, je izpostavil papež. Duhovna premišljevanja so nekaj drugega kot bogoslužje, ki pomeni »vstopiti v skrivnost Boga«. »Velika razlika je med reči, da Bog obstaja, in čutiti, da nas Bog ljubi, takšne kot smo, tukaj in zdaj.« V bogoslužni molitvi izkusimo občestvo, ki mu ne daje pomen abstraktna misel, ampak dejanje. »Obredi in molitve zaradi tistega, kar so, in ne zaradi razlag, ki jim jih mi damo, tako postanejo šola krščanskega življenja, ki je odprta za vse, ki imajo ušesa, oči in srce razprta za učenje poklicanosti in poslanstva Jezusovih učencev.«

Bogoslužna reforma
Papež Frančišek je v govoru prav tako spomnil na 70. obletnico usanovitve Centra za liturgično delovanje (CAL). V tem dolgem obdobju so se po njegovih besedah v zgodovini Cerkve, predvsem pa v zgodovini bogoslužja, zgodili bistveni dogodki. Izpostavil je predvsem drugi vatikanski koncil in z njim povezano bogoslužno reformo. Smer reforme, ki jo je zastavil koncil v skladu z zdravo tradicijo in upravičenim napredkom, je našla svojo obliko v bogoslužnih knjigah, ki jih je odobril Pavel VI. in so bile med koncilskimi očeti dobro sprejete. Praktično izvajanje, vodeno s strani škofovskih konferenc posameznih držav, se še vedno udejanja, kajti – kot je zatrdil papež – »ni dovolj popraviti bogoslužne knjige, da bi obnovili miselnost«. Knjige, spremenjene v skladu z normami dekretov drugega vatikanskega koncila, vključujejo »proces, ki zahteva čas, zvesto sprejemanje, praktično poslušnost, modro bogoslužno izvajanje najprej s strani duhovnikov, a tudi ostalih, kot so cerkveni pevci ter vsi, ki sodelujejo pri bogoslužju«. Bogoslužna vzgoja pastirjev in vernikov je izziv, h kateremu je treba pristopati vedno znova, je zatrdil sveti oče in dodal, da si je tudi danes treba prizadevati v tej smeri.

24/08/2017 12:45