Papežev tvit: K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce

VATIKAN (ponedeljek, 28. avgust 2017, RV) – Papežev tvit nam danes prinaša stavek iz Izpovedi svetega Avguština: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (Avguštin, Izpovedi, I.1,1). Cerkev namreč danes obhaja praznik svetega Avguština, škofa iz cerkvenega učitelja iz 4. stoletja.

Papež Frančišek o Avguštinovem nemiru
Znan Avguštinov stavek je bil izhodišče homilije papeža Frančiška pred natanko štirimi leti, ko je daroval mašo na začetku generalnega kapitlja reda avguštincev. Govoril je o Avguštinovem »nemiru«.

Avguštin je živel izkušnjo, ki je precej običajna tudi med današnjimi mladimi. Mama Monika ga je vzgojila v krščanski veri, četudi ni prejel svetega krsta. Z leti se je nato oddaljil, saj v veri ni našel odgovora na svoja vprašanja in na želje svojega srca. Pridružil se je skupini manihejcev in se posvetil študiju. Pri tem se ni odrekel lahkomiselni zabavi, prijateljstvom in ljubezni. Kmalu je začel kariero učitelja retorike, ki ga je pripeljala na dvor v Milanu. Avguštin se zdi človek, ki ima vse. Toda v njegovem srcu je ostal nemir iskanja globokega smisla življenja. Njegovo srce ni zaspalo. Ni bilo omrtvičeno zaradi uspeha, stvari in moči. Avguštin se ne zapre sam vase, ne vda se, še naprej išče resnico, smisel življenja, še naprej išče obličje Boga.

Pri tem sicer naredi tudi napake in greši. A ne izgubi nemira duhovnega iskanja. Na ta način nato odkrije, da ga je Bog čakal in da ga ni nikoli nehal sam iskati prvi. Enako velja danes za vse, ki se čutijo ravnodušne do Boga in vere, ki so se oddaljili. Poglejmo v svojo notranjost in se vprašajmo, ali imamo srce, ki si želi nečesa velikega, ali srce, ki je zaspalo. Bog te čaka, kaj mu boš odgovoril? Verjameš, da te Bog čaka? Ali pa je ta resnica zate samo beseda?

Avguština je prav ta nemir srca pripeljal do osebnega srečanja s Kristusom. Pripeljal ga je do spoznanja, da je Bog, ki ga je iskal daleč od sebe, tisti Bog, ki je blizu vsakemu človeškemu bitju. A Avguštin se ni ustavil pri tem. Še naprej je nadaljeval pot. Nemir iskanja Boga je postal nemir, da bi ga vedno bolje poznal, da bi šel ven iz sebe in tako omogočil, da ga spoznajo tudi drugi. To je nemir ljubezni. Avguštin je pustil, da ga je Bog vznemiril. Ni se utrudil oznanjevati besede, vztrajal je v primernem in neprimernem trenutku, delal je za evangelij z velikodušnim srcem pastirja, ki je zaskrbljen za svoje ovce. Vedno je bil na poti, vedno nemiren. Lahko se vprašamo: sem nemiren za Boga, da bi ga oznanjal in delal, da bi ga spoznali drugi? Ali pa se pustim zapeljati tisti duhovni posvetnosti, ki nas spodbuja, da delamo vse iz ljubezni do samih sebe?