Papež med katehezo: Poklicanost se začne z veseljem ob srečanju z Jezusom

VATIKAN (sreda, 30. avgust 2017, RV) – V središču papeževe kateheze med današnjo splošno avdienco je bil »odnos med upanjem in spominom«, ki ga je sveti oče povezal s »spominom na poklicanost«. Kot je dejal, prvi pokazatelj vsake poklicanosti je veselje ob srečanju z Jezusom. »Zakon, posvečeno življenje, duhovništvo – vsaka poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje.« Gospod namreč ne želi moških in žensk, ki hodijo za njim slabe volje. Želi, da smo veseli, da smo srečni, da sanjamo. Bog želi, da sanjamo drugačen svet.

Trenutek, ki je ostal vtisnjen v spomin
Papež je katehezo začel s pojasnjevanjem »klica prvih Jezusovih učencev«. Ta izkušnja ostane tako zelo vtisnjena v njihov spomin, da si je eden od njih zapomnil celo uro: »Bilo je okrog desete ure« (Jn 1,39). Evangelist Janez opisuje prizor kot jasen spomin iz mladosti, ki je ostal nedotaknjen v njegovem spominu kot ostarele osebe.

Dogodek se je zgodil blizu reke Jordan, kjer je krščeval Janez Krstnik. Mladi Galilejci so si Krstnika izbrali za duhovnega vodjo. Nekega dne pa je prišel Jezus in se v reki dal krstiti. Naslednji dan je ponovno prišel in takrat je Janez Krstnik dejal dvema od svojih učencev: »Glej, Božje Jagnje!« (Jn 1,36).

Jezus - strokovnjak za človeško srce
Za oba je to bila »iskra«. Zapustita svojega prvega učitelja in začneta hoditi za Jezusom. On se obrne proti njima in jima zastavi ključno vprašanje: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). »Jezus se v evangelijih pojavi kot strokovnjak za človeško srce,« je dejal papež. V tistem trenutku je srečal dva mladeniča, ki sta bila v iskanju in na zdrav način nemirna. Ali je mladost, ki je zadovoljna in brez vprašanja po smislu, zares mladost? »Mladi, ki ne iščejo ničesar niso mladi, so v pokoju, postarali so se predčasno. Žalostno je videti mlade v pokoju,« je izpostavil sveti oče. Jezus se skozi ves evangelij in pri vseh srečanjih, ki se mu zgodijo na poti, kaže kot »vžigalec« src. Od tu tudi tisto njegovo vprašanje, s katerim želi prebuditi željo po življenju in sreči, ki jo vsak mlad človek nosi v sebi: »Kaj iščeš?« Papež je vsem mladim želel zastaviti isto vprašanje: »Ti, ki so mlad, kaj iščeš? Kaj iščeš v svojem srcu?«

Poklicanost Janeza in Andreja se začne na ta način: je začetek prijateljstva z Jezusom, ki je tako zelo močno, da oblikuje skupnost življenja in gorečnosti z njim. Oba učenca ostaneta z Jezusom in se takoj spremenita v misijonarja. Njuna brata, Simon in Jakob, namreč kmalu tudi začneta hoditi za Jezusom. Šla sta namreč k njima in rekla: »Našla sva mesijo, našla sva velikega preroka!« Sta misijonarja zaradi tistega srečanja. To je bilo tako ganljivo srečanje, tako srečno, da se bosta učenca za vedno spominjala tistega dne, ki je razsvetlil in usmeril njuno mladost.

Poklicanost se začne z veseljem ob srečanju z Jezusom
Kako odkriti svojo lastno poklicanost v tem svetu? Odkrije se jo lahko na mnogo načinov. A ta stran evangelija nam pravi, da je prvi pokazatelj »veselje ob srečanju z Jezusom«. »Zakon, posvečeno življenje, duhovništvo – vsaka prava poklicanost se začne s srečanjem z Jezusom, ki nam daje veselje in novo upanje.« Prav tako nas vodi skozi preizkušnje in težave, v polnost srečanja z njim in v polnost veselja.

Gospod ne želi moških in žensk, ki hodijo za njim slabe volje, brez vetra veselja v srcu. Papež je zbrane vernike povabil, naj se vprašajo, ali je v njihovem srcu veter veselja. Jezus želi osebe, ki so izkusile, da biti z njim daje neizmerno srečo, ki se lahko obnovi vsak dan življenja. Učenec Božjega kraljestva, ki ni radosten, ne evangelizira tega sveta; je žalosten človek. Jezusovi pridigarji ne postanemo tako, da zaupamo v orožje retorike, s tem da samo govorimo. Pridigarji postanemo, če v očeh varujemo svetlikanje resnične sreče.

Bog želi, da sanjamo drugačen svet
Iz tega razloga kristjan – kakor Devica Marija – varuje plamen svoje zaljubljenosti, zaljubljenosti v Jezusa. Seveda v življenju pridejo tudi preizkušnje in trenutki, ko je treba hoditi dalje kljub mrazu in nasprotnim vetrovom, kljub mnogim bridkostim. Vendar pa kristjani poznajo pot, ki vodi k tistemu svetemu ognju, ki se je prižgal enkrat za vselej.

Papež je poudaril, naj ne poslušamo razočaranih in nesrečnih oseb. Ne poslušajmo nekoga, ki cinično govori, naj ne gojimo upanja v življenje; ne zaupajmo nekomu, ki ugaša vsako novo navdušenje, ko pravi, da za nobeno stvar ni vredno žrtvovati vsega življenja; ne poslušajmo 'starih po srcu', ki dušijo mladostniško evforijo. »Raje gojimo zdrave utopije. Bog želi, da smo sposobni sanjati kakor on in z njim, medtem ko hodimo zelo pozorni na realnost. Sanjati drugačen svet. In če sanje ugasnejo, vrniti se in ponovno sanjati, pri tem pa z upanjem zajemati iz spomina na začetek,« je dejal papež Frančišek.

To je temeljna dinamika krščanskega življenja: spominjati se Jezusa, ognja ljubezni, s katerim smo si nekega dne zamislili naše življenje kakor načrt dobrega, in s tem plamenom oživljati naše upanje.