Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Srečanje s škofi Kolumbije: Svobodni za 'prvi korak'

Papežev govor škofom kolumbijske škofovske konference - RV

07/09/2017 19:17

BOGOTA (četrtek, 7. september 2017, RV) – Papež Frančišek se je po pozdravu vernikov na trgu z okna katedrale v kardinalski palači srečal s škofi Kolumbijske škofovske konference.

Celoten govor

Mir vam bodi
Tako je Vstali pozdravil svojo majhno čredo potem, ko je premagal smrt. Dovolite mi, da vas na začetku svojega potovanja pozdravim na ta način.

Zahvaljujem se vam za besede dobrodošlice. Zadovoljen sem, da me prvi koraki, ki sem jih storil v tej deželi vodijo na srečanje z vami, škofi Kolumbije, da lahko po vas objamem vso kolumbijsko Cerkev in si pritisnem k svojemu srcu Petrovega namestnika vaše ljudi. Zelo se vam zahvaljujem za vaše škofovsko služenje in vas prosim, da ga z prenovljeno velikodušnostjo nadaljujete. Še posebej pa pozdravljam upokojene škofe in jih spodbujam, naj nadaljujejo z molitvijo in nevsiljivo navzočnostjo svojo podporo Kristusovi nevesti, kateri so se velikodušno podarili.

Prihajam oznanjati Kristusa in v njegovem imenu prehoditi pot miru in sprave. Kristus je naš mir! On nas je spravil z Bogom ter med nami!

Prepričan sem, da ima Kolumbija nekaj izvirnega, kar močno priteguje pozornost, saj ni bil še nikoli popolnoma uresničen cilj, niti popolnoma dosežena smer, niti popolnoma osvojen zaklad. Njeno človeško bogastvo, njeni oblini naravni viri, njena kultura, njena svetla krščanska sinteza, zaklad vere in spomin na svoje evangelizatorje, spontano in nezadržno veselje njenega ljudstva, neprecenljiv nasmeh mladine, njena izvirna zvestoba Kristusovemu evangeliju in njegovi Cerkvi ter predvsem neupogljiv pogum upiranja smrti, ne samo tisti neizbežni, temveč pogosto tisti 'sejani', vse to je odvzeto, oziroma lahko bi rekli, se skriva tistim, ki si jo kot poželjivi tujci želijo podjarmiti, medtem ko se velikodušno ponudi tistim, ki se s krotkostjo romarja dotaknejo njenega srca. Kolumbija je takšna.

Zato se obračam na vašo Cerkev kot romar. Vaš brat sem in z željo podeliti Vstalega Kristusa, za katerega noben zid ni večen, noben strah neuničljiv, nobena rana neozdravljiva.

Nisem prvi papež, ki vam govori pri vas doma. Dva moja veliko večja predhodnika sta bila tukaj. Blaženi Pavel VI., ki je prišel kmalu po zaključku II. vatikanskega koncila spodbuditi udejanjanje kolegialne skrivnosti Cerkve v Latinski Ameriki ter sv. Janez Pavel II. s svojim nepozabnim apostolskim obiskom leta 1986. Besede obeh so stalen vir. Navodila kot smernice in čudovit povzetek glede naše škofovske službe, so dediščina, ki jo je potrebno ohranjati. Hotel bi, da je to, kar vam bom rekel, razumljeno kot nadaljevanje tega, kar sta vas onadva učila.

Varuhi in zakrament 'prvega koraka'
»Narediti prvi korak« je geslo mojega potovanja in je to tudi za vas moje prvo sporočilo. Dobro veste, da je Bog Gospod 'prvega koraka'. On je vedno pred nami. Vse Sveto pismo govori o Bogu kot pregnancu samega sebe zaradi ljubezni. Tako je bilo, ko je bila tema, kaos, in izhajajoč iz Sebe, je naredil tako, da je vse začelo obstajati (prim. 1Mz 1,2-4); tako je bilo, ko se je sprehajal v prvotnem vrtu in je opazil nagoto svoje stvaritve (prim. 1Mz 3,8-9); tako je bilo, ko se je kot romar ustavil v Abrahamovem šotoru in mu pustil obljubo nepričakovane rodovitnosti (prim. 18, 1-10); tako je bilo, ko se je predstavil Mojzesu in ga navdušil takrat, ko ta ni imel več pred sabo drugega obzorja kot tega, da je pasel ovce svojega tasta (prim. 2Mz 3,1-2); tako je bilo, ko ni odvrnil pogleda od svojega ljubljenega Jeruzalema, niti takrat, ko se je prostituiralo na pločnikih nezvestobe (prim. Ez 16,15); tako je bilo, ko je preselil s svojo slavo k svojemu ljudstvu izgnanemu v sužnost (prim. Ez 10,18-19).

In ob polnosti časov je hotel razodeti svoje resnično ime 'prvega koraka', svojega prvega koraka. Ime mu je Jezus in ta korak je nepovraten. Izhaja iz svobode takšne ljubezni, ki je pred vsem. Saj je Sin, On sam, živ izraz takšne ljubezni. Tisti, ki ga priznajo in sprejmejo, prejmejo v dediščino dar, da so uvedeni v svobodo, s katero lahko vedno v Njem naredijo prvi korak in nimajo strahu, da bi se izgubili, če bi izšli iz samega sebe, saj imajo zagotovilo ljubezni, ki izhaja iz prvega koraka Boga, torej kompas, ki jim preprečuje, da bi se izgubili.

Varujte torej s svetim strahom in ganjenostjo ta 'prvi korak' Boga proti vam, in preko vaše službe proti ljudem, ki so vam bili zaupani v zavesti, da ste živeči zakramenti tiste božanske svobode, ki se ne boji iti ven iz sebe zaradi ljubezni; ki se ne boji postati uboga, medtem ko se podarja; ki ne potrebuje druge moči kot ljubezen.

Bog je pred nami, smo mladike in ne trta. Zato naj ne ostane po vas nem glas Tistega, ki nas je poklical in ne mislite, da bo skupek vaših skromnih kreposti ali laskanje trenutnih mogočnikov zagotovilo uspeh poslanstva, ki vam ga je Bog zaupal. Nasprotno, prosjačite v molitvi, ko ne morete ne dati, ali se bi vam dalo, da boste lahko nekaj ponudili tistim, ki se neprenehoma približujejo vašemu pastirskemu srcu. Molitev v življenju škofa je življenjski sok škofa in je življenjski sok, ki prehaja preko trte, brez katere mladika začne trohneti in postane nerodovitna. Zatorej, bojujte se z Bogom, toliko bolj v noči njegove odsotnosti, dokler vas ne blagoslovi (prim. 1Mz 32, 25-27). Rane te vsakdanje in prednostne bitke v molitvi bodo za vas vir ozdravljenja, saj boste od Boga ranjeni, da boste sposobni zdraviti.

Narediti vidno svoje poistovetenje z zakramentom prvega Božjega koraka
Dejansko, da postane otipljivo poistovetenje z zakramentom prvega Božjega koraka, je potreben nenehen notranji eksodus. »Ni bolj učinkovitega povabila k ljubezni, kot je, da smo prvi v ljubezni« (AGOSTINO, De cat. rud., I, 4.7, 26: PL 40), in zato nobeno področje škofovskega poslanstva ne more biti brez te svobode, da napravimo 'prvi korak'. Pogoj za možnost izvajanja apostolske službe je pripravljenost približati se Jezusu, da bi pustili za seboj to, »kar smo bili, da bomo lahko to, kar nismo bili« (ibid., En. in ps., 121,12: PL 36).

Priporočam vam, da bedite ne samo posamezno ampak tudi skupaj, dojemljivi za Svetega Duha glede te stalne začetne točke. Brez tega jedra Učiteljeve smernice obledijo na obličju učencev, poslanstvo se ustavi in se zmanjša pastoralno spreobrnjenje, ki ni nič drugega kot to, da damo hiter odgovor za oznanilo evangelija veselja danes, jutri in naslednji dan (prim. Lk 13,33), torej gorečnost, ki je použivala Jezusovo srce, da je ostal brez gnezda in počitka, saj se je posvetil le temu, da bi do konca izpolnil Očetovo voljo (prim. Lk 9,58.62). V katero drugo prihodnost lahko gremo? Po katerem drugem dostojanstvu lahko hrepenimo?

Ne se meriti z merilom tistih, ki hočejo, da bi bili samo kasta uslužbencev v službi trenutni diktaturi. Temveč se zastrmite v večnost Njega, ki vas je izbral, da boste pripravljeni sprejeti dokončno sodbo iz njegovih ust. To je to, kar je veljavno.

V kompleksnosti obličja te kolumbijske Cerkve je zelo pomembno ohraniti edinstvenost njenih različnih in zakonitih moči, pastoralnih občutljivosti, krajevnih posebnosti, zgodovinskega spomina, bogastvo posebnih cerkvenih izkušenj. Binkošti omogočajo, da vsak lahko posluša v svojem jeziku. Zaradi tega vztrajno iščite občestvo med seboj. Ne utrudite se graditi ga preko odkritega in bratskega dialoga, ter obsodite kot kugo skrite načrte. Prosim vas. Bodite spodbujeni v tem, da naredite prvi korak proti drugemu. Prednjačite v pripravljenosti razumeti razloge drugega. Pustite se obogatiti s tem, kar vam drugi lahko ponudi in gradite Cerkev, ki ponuja tej deželi zgovorno pričevanje, da se lahko napreduje, če je pripravljenost, ne ostati več v rokah le nekaterih. Vloga cerkvenih provinc je glede istega sporočila evangeliziranja bistvenega pomena, saj le tako različni in usklajeni glasovi oznanjajo. Zaradi tega se ne zadovoljite s povprečnim in minimalnim prizadevanjem, ki pušča sprijaznjence v pomirjenem nemiru njihove nemoči in istočasno pomiri tista upanja, ki bi potrebovala pogum, da se naslonijo bolj na Božjo moč, kot na lastno slabost.

Prihranite posebno občutljivost tudi za afrokolumbijske korenine vaših ljudi, ki so tako velikodušno prispevali pri oblikovanju obličja te domovine.

Dotakniti se mesa Kristusovega telesa
Vabim vas, da se ne bojite dotakniti se ranjenega mesa vaše zgodovine in zgodovine vaših ljudi. To naredite s ponižnostjo, brez prazne domišljavosti po protagonizmu, z nedeljenim srcem, osvobojenim vsakega popuščanja ali klečeplazenja. Samo Bog je Gospod in naša pastirska duša ne sme biti podrejena ničemur drugemu.

Kolumbija potrebuje vaš pogled, pogled škofov, da jo podprete v pogumu 'prvega koraka' proti dokončnemu miru, spravi, zavrnitvi nasilja kot metode, preraščanju razlik, ki so vzrok tolikemu trpljenju, odpovedi lahke brezizhodne poti korupcije, k potrpežljivemu in vztrajnemu utrjevanju res publica (javnih zadev), ki pa zahteva preraščanje bede in neenakosti.

Gre za trdo nalogo, ki pa se ji ne moremo odpovedati. Pot je strma in rešitve niso samoumevne. Iz višav Boga, ki je križ njegovega Sina, boste dobili moč, da boste s skromno svetlobo iz oči Vstalega lahko prehodili pot. Poslušajoč glas Ženina, ki šepeta na srce, boste dobili kriterije, da boste ponovno razločili v vsaki negotovosti pravo smer.

Eden vaših znamenitih pisateljev je zapisal o enem od svojih mitskih osebnosti: »Nisem si predstavljal, da je lažje začeti vojno, kot pa jo končati« (Gabriel García Márquez, Sto let samote, 9. poglavje). Vsi vemo, da mir zahteva od ljudi drugačen moralni pogum. Vojna izhaja iz tega, kar je najnižje v našem srcu, medtem ko nas mir spodbuja, da smo večji od nas samih. Nato pisatelj dodaja: »Nisem si predstavljal, da je potrebno toliko besed za razložitev tega, kar se doživlja med vojno, v resnici zadostuje ena sama: strah« (ibid. 10. poglavje). Ni potrebno, da vam govorim o tem strahu, zastrupljeni korenini, grenkem sadu in zlonosni dediščini vsakega spopada. Želim vas opogumiti, da boste še naprej verjeli, da je mogoče drugače delovati in spomniti vas, da niste prejeli duha suženjstva, da bi ponovno zapadli strahu. Isti Duh namreč pričuje, da ste sinovi namenjeni svobodi slave, ki vam je namenjena (prim. Rim 8,15-16).

Vi vidite s svojimi očmi in poznate kot le malo kdo izmaličeno obličje te dežele. Varuhi ste temeljnih elementov, ki jo napravljajo enotno, ne glede na njeno razcefranost. Ravno zato Kolumbija potrebuje vas, da se bo lahko prepoznala v svojem resničnem obličju, polnem upanja, ne glede na nepopolnosti, da si bo medsebojno odpustila, ne glede na še ne povsem zaceljene rane, da bo verjela v možnost hoje po drugi poti, četudi vztrajnostna sila zavaja v ponavljanje istih napak, da bo imela pogum prerasti to, kar jo napravlja bedno, navkljub vsem njenim zakladom.

Spodbujam vas torej, da se ne utrudite ustvarjati vsako od vaših Cerkva naročje luči, sposobno roditi, čeprav trpeč revščino, nove stvaritve, ki jih ta dežela potrebuje. Zatecite se v ponižnost vaših ljudi, da se boste zavedali njihovih skrivnih človeških virov ter vere. Prisluhnite, kako njihova razgaljena človečnost hlepi po dostojanstvu, ki jim ga lahko le Vstali da. Ne bojte se premakniti iz vaših navideznih gotovosti v iskanje resnične Božje slave, ki je živi človek.

Beseda sprave
Številni lahko kaj prispevajo k izzivu tega naroda, vaše poslanstvo pa je nekaj posebnega. Vi niste ne tehniki, ne politiki, vi ste pastirji. Kristus je beseda sprave zapisana v vaših srcih in imate moč izgovoriti jo, ne samo s prižnice, v cerkvenih dokumentih ali v člankih v revijah, temveč veliko več, v srcu ljudi, v skritem svetišču njihove vesti, z gorečim upanjem, ki pritegne pozornost glasu iz nebes, ki razglaša: »Mir ljudem, ki jih Bog ljubi« (Lk 2,14). Izgovoriti jo morate s krhko, ponižno, a nepremagljivo močjo Božjega usmiljenja, ki je edina sposobna potolči cinično ošabnost src samozadostnežev.

Cerkev ne zanima nič drugega kot le svoboda za oznanjanje te Besede. Niso potrebne zaveze z eno ali drugo stranjo, temveč da svobodno spregovori na srca vseh. Ravno tu imate samostojnost da vznemirite, tukaj imate možnost, da podprete spremembo smeri.

Človekovo srce, pogosto prevarano, zaznava nesmiseln projekt, da bi bilo življenje nenehno večanje prostorov, kjer odlagati to, kar se grabi skupaj. Ravno tu je potrebno, da zazveni vprašanje: 'Kaj pomaga pridobiti si ves svet, če s tem ostane praznina v duši (prim. Mt 16,26).

Iz ust vas, zakonitih Kristusovih pastirjev ima Kolumbija pravico biti nagovorjena z Božjo resnico, ki nenehno ponavlja: »Kje je tvoj brat?« (1Mz 4,9). To vprašanje ne sme biti zamolčano, niti takrat, ko tisti, ki ga posluša, zmeden povesi pogled in momlja o lastni sramoti, da ga je prodal, morda za ceno kakšne doze mamil ali zaradi napačnega pojmovanja višjih državnih interesov ali zaradi lažne vesti, po kateri cilj posvečuje sredstva.

Prosim vas, naj bo vaš pogled usmerjen na konkretnega človeka. Ne služite pojmu človeka, temveč človeški osebi, ki jo Bog ljubi in je iz mesa in kosti, iz zgodovine, vere, upanja, čustev, razočaranj, frustracij, bolečin, ran. Videli boste, da bo ta konkretnost človeka razkrinkala hladne statistike, prirejene račune, slepe strategije, potvorjene informacije, in vas spomnila na to, da »v resnici samo v skrivnosti učlovečene besede najde skrivnost človeka pravo luč« (Gaudium et spes, 22).

Cerkev v poslanstvu
Upoštevajoč velikodušno pastoralno delo, ki ga opravljate, mi dovolite, da vam sedaj predstavim nekatere skrbi, ki jih nosim v svojem pastirskem srcu, z željo spodbuditi vas, da boste vedno bolj Cerkev v poslanstvu. Moji predhodniki so že vztrajali pri nekaterih od teh izzivov: družina, življenje, mladi, duhovniki, poklici, laiki, formacija. V preteklih desetletjih pa so morda kljub ogromnemu delu postali odzivi, da postane materinstvo Cerkve v njem porajanju, hranjenju in spremljanju svojih otrok, še težavnejši.

Mislim na kolumbijske družine, na obrambo življenja vse od maternice do naravnega konca, na nadlogo nasilja in alkoholizma, pogosto razširjenega med družinami, na krhkost zakonske vezi, na odsotnost očetov v družinah, z vsemi tragičnimi posledicami negotovosti in osirotelosti. Mislim na toliko mladih, ki jih ogroža praznina v njihovih dušah, zaradi droge, kot možnosti izhoda iz tega, lahkega življenja ali prevratniške skušnjave. Mislim na številne in velikodušne duhovnike in na izziv podpreti jih v zvestobi in vsakodnevni izbiri za Kristusa in Cerkev, medtem ko nekateri drugi prenašajo udobno nevtralnost tistih, ki ne izberejo nič, da bi le ostali sami s seboj. Mislim na verne laike po vseh delnih Cerkvah, ki s težavo vztrajajo pri tem, da se pustijo zbirati Bogu, ki je občestvo, in to tudi tedaj, ko številni razglašajo novo dogmo sebičnosti in smrti vsake solidarnosti. Mislim na izjemen napor vseh, da bi poglobili vero in jo napravili za živo luč za srce in svetilko za 'prvi korak'.

Ne prinašam vam receptov, tudi vam nočem dati seznama nalog. Dejansko vas hočem prositi, da s skupnim uresničevanjem vašega težavnega pastirskega poslanstva v Kolumbiji ohranite vedrino. Dobro veste, da hudi duh ponoči nadaljuje s sejanjem ljuljke, toda imejte potrpežljivost Gospodarja njive, zaupajoč v dobro kvaliteto vaših semen. Učite se od njegove potrpežljivosti in velikodušnosti. Njegovi časi so dolgi, saj je čezmeren pogled njegove ljubezni. Ko manjka ljubezni, postane srce nepotrpežljivo, vznemirjeno zaradi skrbi po opravljenem delu, použito zaradi strahu zgrešenosti. Zaupajte skriti moči njegovega kvasa. Srce usmerite k čudoviti mikavnosti, ki privlači in zaradi katere se gre ter proda vse, da bi imel ta božanski zaklad.

Dejansko, kaj bolj močnega lahko ponudite kolumbijski družini kot je ponižna moč evangelija velikodušne ljubezni, ki združi moškega in žensko in ju napravi za podobo združitve Kristusa s Cerkvijo kot glasnika in varuha življenja? Družine potrebujejo vedeti, da v Kristusu lahko postanejo zeleneča drevesa, sposobna skozi vse letne čase nuditi senco, roditi sadove, gostiti življenje med svojimi vejami. Dandanes so številni tisti, ki izražajo spoštovanje nerodovitnim drevesom brez sence, brez gnezd na vejah. Za vas je izhodiščna točka veselo pričevanje, da je sreča drugje.

Kaj lahko ponudite vašim mladim? Hočejo se čutiti ljubljene. Ne zaupajo tistim, ki jih podcenjujejo. Zahtevajo jasno doslednost in pričakujejo, da jih boste vključili. Sprejmite jih zato s Kristusovim srcem ter jim odprite prostore v življenju vaših Cerkva. Ne udeležite se nobenih pogajanj, ki pod ceno prodajajo njihovo upanje. Ne bojte se jasno povzdigniti glas v opomin vsem, da družba, ki se pusti zapeljati slepilu trgovine z drogami, potiska samo sebe v takšno rakavo moralno stanje, v katerem se baranta s peklom ter se povsod seje pokvarjenost, istočasno pa se debelijo bančni računi.

Kaj lahko daste svojim duhovnikom? Prvi dar je vaše očetovstvo, ki omogoča, da se roka, ki jih je rodila, ne bo umaknila iz njihovega življenja. Živimo v obdobju informatike, zato ni težko doseči vaših duhovnikov v realnem času s sporočili preko kakšnega progama. Toda srce očeta, škofa se ne sme omejiti le na komuniciranje z duhovniki na začasen, neoseben in zunanji način. Iz srca škofa ne sme izginiti skrb, kje živijo njegovi duhovniki. V resnici živijo po Jezusu? Ali so si izmislili druge gotovosti, kot je ekonomska trdnost, dvomljiva morala, dvojno življenje ali kratkovidno hlepenje po napredovanju? Duhovniki takoj in življenjsko nujno potrebujejo fizično in čustveno bližino svojega škofa. Duhovniki morajo čutiti, da imajo očeta.

Na ramenih duhovnikov je pogosto obešen napor vsakodnevnega dela Cerkve. V prvih vrstah so ter nenehno obkroženi z ljudmi, ki pobiti iščejo njihovo pastirsko obličje. Ljudje se jim približujejo ter trkajo na njihovo srce. Nahraniti morajo množice, in Božji kruh ni lastnina, ki jo imamo brez drugega. Nasprotno prihaja samo iz revščine, ki je prišla v stik z božansko dobroto. Odsloviti množice ter nahraniti se s tistim malim, kar si sami pripravimo, je večna skušnjava (prim. Lk 9,13).

Bedite torej nad duhovnimi koreninami vaših duhovnikov. Nenehno jih vodite v tisto Cezarejo Filipovo, kjer ob izviru reke Jordan lahko vsakdo ponovno sliši Jezusovo vprašanje: »Kdo sem jaz za tebe?« Vzrok postopnega ponotranjenja, ki večkrat pripelje do smrti učenca, je vedno srce, ki ne zmore odgovoriti: »Ti si Kristus, Božji Sin« (prim. Mt 16,13-16). Ob tem se zmanjša pogum za nepovratnost darovanja samega sebe ter pride do notranje zmedenosti, utrujenosti srca, ki ne zmore več spremljati Gospoda na njegovi poti proti Jeruzalemu.

Posebej vas prosim, poskrbite za formacijsko pot duhovnikov, vse od spočetja Božjega klica v njihovih srcih. Nov dokument Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, objavljen pred kratkim, je verodostojen vir za udejanjanje, da bo Cerkev v Kolumbiji na višini daru Boga, ki ni nikoli prenehal klicati k duhovništvu mnoge svoje sinove.

Prosim vas tudi, ne zanemarjajte življenja redovnikov in redovnic. Oni namreč predstavljajo kerigmatično (prvotno oznanilo) zaušnico posvetnosti, saj so poklicani sežgati vsak vpliv posvetnih vrednot v ognju blagrov, živetih sine glossa  ter v popolnem ponižanju samih sebe v služenju. Prosim vas, ne imejte jih za 'koristne vire' apostolskih del temveč skušajte v njih prepoznati krik posvečene ljubezni Neveste: »Pridi Gospod Jezus« (Apd 22,20).

Isto skrb imejte tudi za formacijo laikov, od katerih ni samo odvisna trdnost skupnosti vere, temveč velik del navzočnosti Cerkve na področju kulture, politike, ekonomije. Formirati v Cerkvi pomeni, postaviti se v stik z živečo vero žive Skupnosti, vstopiti v dediščino izkušenj, ki jih je prebudil Sveti Duh, ki nas poučuje o vseh stvareh (prim. Jn 14,26).

Želel bi izreči še kakšno misel glede izzivov Cerkve v Amazoniji, torej glede področja na katerega ste upravičeno ponosni, saj predstavlja bistveni del čudovite bio različnosti vaše dežele. Amazonija je za nas vse odločilen preizkus, če je naša družba, ki je skoraj vedno skrčena na materializem in pragmatizem, sposobna ohraniti to, kar je zastonj prejela in sicer ne zato, da bi ga izropala, temveč da bi rodilo. Mislim predvsem na skrivnostno modrost domorodnih ljudstev Amazonije in se sprašujem, če smo še sposobni učiti se od njih o svetosti življenja, o spoštovanju narave, o zavesti, da praktičen razum ni dovolj za potešitev človekovega življenja in za odgovor na globoko notranje iskanje.

Zato vas vabim, da Cerkve v Amazoniji ne prepustite same sebi. Utrditev amazonskega obličja Cerkve, ki je tam romarica, je izziv za vse vas in je odvisen od povečane in zavestne misijonarske podpore vseh kolumbijskih škofij. Slišal sem, da se v nekaterih izvirnih amazonskih jezikih za besedo 'prijatelj' uporablja izraz 'druga moja roka.« Zato bodite druga roka za Amazonijo. Kolumbija je ne more več odrezati stran, ne da bi s tem pohabila svoje obličje in svojo dušo.

Dragi bratje, vabim vas da se duhovno obrnete na Našo Gospo Rožnega venca iz Chiquinquirá, katere podobo ste z vso skrbnostjo prinesli iz svetišča v čudovito katedralo tega mesta, da jo bom lahko kontempliral.

Kot dobro veste, si Kolumbija ne more sama podeliti prenove, po kateri tako hrepeni, če ji ne po podeljena od zgoraj. Prosimo torej po Devici Gospoda za to.

Kakor je v Chiquinquirá Bog obnovil sijaj obličja svoje Matere, tako naj nadaljuje s svojo nebeško lučjo razsvetljevati celotno deželo in naj blagoslovi ter s svojo dobroto spremlja Cerkev v Kolumbiji.

07/09/2017 19:17