2017-09-08 23:50:00

Molitev za mir. Papež: Kolumbija, pusti se spraviti


VILLAVICENCIO (petek, 8. september 2017, RV) – Osrednji dogodek drugega dne papeževega potovanja v Kolumbijo je bilo molitveno srečanje za narodno spravo v Villavicenciu. Med bogoslužjem se je bral Psalm 85, zbrani so prisluhnili pričevanju štirih oseb, ki so doživele nasilna dejanja, pela se je Pesem za mir in molilo za mir z besedami svetega Frančiška Asiškega. Na prizorišču je bil tudi križ iz kolumbijskega kraja Bojaya, kjer je 2. maja 2002 prišlo do krvavega  pokola več kot sto civilistov. Papež Frančišek je v govoru Kolumbijo pozval k spravi ter jo spodbudil, naj se ne boji ne resnice in ne pravice.

Po tem se je papež Frančišek ustavil pred križem narodne sprave.

Bolečino spremeniti v vir življenja in vstajenja
»V svojem srcu in mesu nosite odtise žive in nedavne zgodovine vašega naroda, zaznamovane s tragičnimi dogodki, a tudi polne junaških dejanj, velike človečnosti in visokih duhovnih vrednot vere in upanja,« je zbranim dejal sveti oče. Zaveda se, da se nahaja na sveti zemlji, prepojeni s krvjo na tisoče nedolžnih žrtev in s silovito bolečino njihovih svojcev in znancev. »To so rane, ki se s težavo celijo in vsem povzročajo bolečino, kajti vsako nasilje, storjeno proti človeškemu bitju, je rana v mesu človeštva. Vsaka nasilna smrt nas 'zmanjša' kot osebe.«

Dejal je, da ima križ iz Bojaye močan simboličen in duhoven pomen. Bil je namreč priča pokolu na desetine ljudi, ki so se 2. maja 2002 zatekli v tamkajšnjo cerkev. »Ko ga gledamo, ne zremo samo tega, kar se je zgodilo tisti dan, ampak tudi veliko bolečine, veliko smrti, veliko zlomljenih življenj in veliko krvi, prelite v Kolumbiji v zadnjih desetletjih. Videti Kristusa, tako pohabljenega in ranjenega, nas vznemirja. Nima več rok, njegovega telesa ni več, a ohranil je svoj obraz in z njim nas gleda in nas ljubi. Razkosan in okrnjen Kristus je za nas 'še bolj Kristus', ker nam še enkrat kaže, da je prišel trpet za svoje ljudstvo in s svojim ljudstvom; in da bi nas naučil, da sovraštvo nima zadnje besede, da je ljubezen močnejša od smrti in nasilja. Uči nas spremeniti bolečino v vir življenja in vstajenja, da bi se ob njem in z njim naučili moči odpuščanja in veličine ljubezni.«

Nasilje povzroči nasilje
Papež Frančišek se je v nadaljevanju govora zaustavil ob zgodbah, ki so jih z zbranimi na molitvenem bdenju podelili Pastora Mira, Luz Dary, Deisy in Juan Carlos. »Nasilje povzroči nasilje, sovraštvo novo sovraštvo in smrt drugo smrt,« je papež povzel besede Pastore Mire, ki svojo bolečino želi položiti pred Jezusa Križanega, da bi se združila z njegovo in se tako spremenila v blagoslov in odpuščanje. Po papeževih besedah je treba zlomiti to verigo, kar je mogoče samo z odpuščanjem in spravo: »S pomočjo Kristusa, živega sredi skupnosti, je mogoče premagati sovraštvo, mogoče je premagati smrt, mogoče je začeti znova in dati življenje novi Kolumbiji.«

Res je tudi, kar je povedala Luz Dary, da so rane srca globlje od telesnih ran in jih je težje pozdraviti. A pomembno je, da se zaveda, da ne more živeti v jezi, da ljubezen osvobaja in gradi. Na ta način so se začele zdraviti tudi rane drugih žrtev. »Izhod iz sebe te je obogatil, pomagal ti je gledati naprej, najti mir in vedrino ter razlog, da hodiš naprej,« ji je dejal sveti oče.

Pričevanji Deisy in Juana Carlosa pa po papeževih besedah pomagata razumeti, da smo na koncu, tako ali drugače, vsi žrtve, nedolžni ali krivi, vsi smo žrtve. »Vsi smo združeni v tej izgubi človečnosti, ki jo prinašata nasilje in smrt.« To je razumela tudi Deisy. Ona sama se je čutila žrtev, sedaj pa dela na področju pomoči žrtvam in preventive za mlade, da ne bi zašli v nasilje in drogo. »Upanje je tudi za tistega, ki je storil nekaj slabega. Ni vse izgubljeno. Res je, da pri moralni in duhovni regeneraciji krvnikov pravici mora biti zadoščeno … Pozitivno je treba prispevati k okrevanju družbe, ki je bila razkosana z nasiljem,« je zatrdil papež.

Pozdraviti bolečino in sprejeti vsakega človeka
Težko je sprejeti spremembo tistih, ki so se zatekli h krutemu nasilju, da bi dosegli svoje cilje, zaščitili nezakonito trgovino in se tako obogatili ali pa verjeli, da s tem branijo življenje svojih bratov. Za vsakega od nas je to izziv, zaupati, da lahko naredijo korak naprej tisti, ki so povzročili trpljenje v vsej skupnosti in vsej državi. »Jasno je, da na tem velikem polju, ki je Kolumbija, še vedno obstaja prostor za ljuljko … Bodite pozorni na pridelek: poskrbite za žito in ne izgubljajte mir zaradi ljuljke.« Ko sejalec vidi poganjati ljuljko sredi žita, nima paničnih reakcij. Išče način, da se Beseda utelesi v konkretni situaciji in rodi sadove novega življenja, čeprav so na videz nepopolni. »Tudi kadar vztrajajo konflikti, nasilje ali maščevanje, ne ovirajmo, da bi se pravičnost in usmiljenje srečala v objemu, ki obsega zgodovino bolečine Kolumbije. Ozdravimo to bolečino in sprejmimo vsakega človeka, ki je storil hudodelstva, jih priznava, se jih kesa in se jih trudi popraviti, s tem pa prispevajmo k izgradnji novega reda, v katerem sijeta pravičnost in mir.«

Resnica, pravičnost, usmiljenje
Frančišek se je dotaknil tudi pričevanja Juana Carlosa in spregovoril o sprejetju resnici. To je po njegovih besedah velik izziv, a nujen. »Resnica je neločljiva spremljevalka pravičnosti in usmiljenja.« Kot povezane so bistvene za vzpostavitev miru, po drugi strani pa vsaka posamezna preprečuje drugima dvema, da bi se spremenili v sredstva maščevanja proti šibkejšemu. »Resnica ne sme voditi v maščevanje, ampak k spravi in odpuščanju. Resnica je povedati družinam, uničenim od bolečine, kaj se je zgodilo njihovim izginulim sorodnikom. Resnica je priznati, kaj se je zgodilo mladoletnikom, ki so jih novačili povzročitelji nasilja. Resnica je priznati bolečino žensk, žrtev nasilja in zlorab.«

Kolumbija, spravi se
Ob koncu govora je papež Frančišek pozval: »Kolumbija, odpri svoje srce Božjega ljudstva in se pusti spraviti. Ne boj se ne resnice ne pravičnosti.« Kolumbijce je spodbudil, naj se ne bojijo prositi odpuščanje in odpustiti: »Ne upirajte se spravi, ki vas bo med seboj zbližala kot brate in presegla sovraštva. Zdaj je čas, da se pozdravijo rane, postavite mostove, izpilite razlike. Zdaj je čas, da zadušite sovraštva, se odrečete maščevanju in se odprete za sobivanje, osnovano na pravičnosti, resnici in oblikovanju nove kulture bratskega srečanja. Da bomo lahko živeli v slogi in bratstvu, kakor to hoče Gospod! Zato vse te namene, vsa pričevanja, ki smo jih slišali, stvari, ki jih vsakdo od vas pozna v svojem srcu, desetletne zgodbe bolečine in trrpljenja, hočem položiti pred podobo Križanega.«








All the contents on this site are copyrighted ©.