Papež Frančišek: Če hočemo kot CELAM služiti naši Latinski Ameriki, moramo to narediti s strastjo

BOGOTA (petek, 8. september 2017, RV) – Papež Frančišek se je v četrtek popolne pred sveto mašo v parku Simóna Bolívarja v Bogoti na apostolski nunciaturi srečal z 62 člani upravnega odbora CELAM-a.

Govor papeža Frančiška
Dragi bratje, zahvaljujem se vam za to srečanje in za prisrčne besede dobrodošlice predsednika Latinskoameriške škofovske konference. Želel sem vas srečati na sedežu CELAM-a, a zaradi zahtev programa nisem mogel. Zahvaljujem se vam za prijaznost, da ste tukaj na tem srečanju.

Zahvaljujem se vam za trud, ki ga vlagate, da bi to kontinentalno škofovsko konferenco preoblikovali v hišo služenja občestvu in poslanstvu Cerkve v Latinski Ameriki; v gonilno središče zavesti učencev in misijonarjev; v temeljno oporno točko za razumevanje in poglabljanje »latinskoameriškega katolištva«, ki ga je ta ustanova postopno začrtala skozi desetletja svojega služenja. To je tudi primerna priložnost, da podprem nedavna prizadevanja, da bi takšno kolegialno skrb izrazili preko »Solidarnostnega sklada Latinskoameriške Cerkve«.

Pred štirimi leti sem imel v Rio de Janeriu priložnost, da sem vam spregovoril o pastoralni dediščini Aparecide, zadnjega sinodalnega dogodka Cerkve v Latinski Ameriki in Karibih. Takrat sem poudaril trajno potrebo po tem, da se učimo od njene metode, ki je v bistvu slonela na sodelovanju krajevnih Cerkva in v usklajenosti z romarji, ki hodijo v iskanju ponižnega Božjega obličja, ki se želi razodeti v »Devici, ujeti v vodah«, in ki se nadaljuje v kontinentalnem misijonu, ki noče biti vsota programskih pobud, ki polnijo koledarje in razsipajo dragocene moči, ampak prizadevanje, da bi Jezusovo poslanstvo postavili v srce same Cerkve, ko bi ga spremenili v kriterij za merjenje učinkovitosti struktur, rezultatov dela, rodovitnosti služb in veselja, ki so ga sposobne prebuditi. Brez veselja namreč nikogar ne pritegnemo.

Potem sem se tedaj zadržal na skušnjavah, ki so še vedno navzoče, ideologizacije evangeljskega sporočila, cerkvenega funkcionalizma in klerikalizma, saj je vedno v igri odrešenje, ki nam ga prinaša Kristus. To mora priti v človekovo srce s tako močjo, da nagovori njegovo svobodo, ko ga povabi k trajnemu izhodu iz lastne samozadostnosti k občestvu z Bogom in z brati.

Ko Bog v Jezusu govori človeku, tega ne počne s splošnim klicem kot tujcu, tudi ne z neosebnim klicem kot notar in tudi ne z razglašanjem predpisov, ki jih mora spolnjevati, kakor bi naredil katerikoli uradnik svetega. Bog govori z značilnim glasom Očeta, ki se obrača na sina in spoštuje njegovo skrivnost, saj ga je oblikoval s svojimi rokami in ga usmeril k polnosti. Največji izziv za nas kot Cerkev je govoriti človeku kot glasniki te Božje zaupnosti, ki ima človeka za sina tudi takrat, kadar ta zanika takšno očetovstvo, saj smo zanj vedno ponovno najdeni sinovi.

Zato evangelija ne moremo skrčiti na program v službi modernemu gnosticizmu, projektu družbenega vzpona ali nekemu videnju Cerkve kot birokracije, ki spodbuja samo sebe, prav tako pa ga ne smemo skrčiti na organizacijo, ki jo z modernimi poslovnimi merili vodi klerikalna kasta.

Cerkev je skupnost Jezusovih učencev; Cerkev je skrivnost in ljudstvo (Lumen gentium, 5; 9), ali še bolje: v njej se skrivnost uresničuje po Božjem ljudstvu.

Zakaj sem vztrajal na misijonarskih učencih kot Božjem klicu za naš zapleten in napetosti poln danes, ta »trajni izhod« z Jezusom, da bi spoznali, kako in kje živi Učitelj. Ko gremo ven v njegovi družbi, spoznamo voljo Očeta, ki nas vedno čaka. Samo Cerkev Nevesta, ki se je odpovedala zahtevi, da bo nadzorovala tisto, kar ni njeno, ampak je Božje delo, lahko ostaja z Jezusom takrat, kadar je njegovo gnezdo in njegovo zatočišče križ.

Bližina in srečanje sta orodji Boga, ki se nam je v Kristusu za vedno približal in nas srečal. Skrivnost Cerkve je, da se uresničuje kot zakrament te bližine in kot trajni prostor tega srečanja. Od tod izhaja potreba po škofovi bližini z Bogom, ker v njem najde vir svobode in moči za srce pastirja in za bližino z Božjim ljudstvom, ki mu je bilo zaupano. V tej bližini se apostolova duša nauči zavzetost Boga za svoje sinove narediti otipljivo.

Aparecida je zaklad, ki ga še nismo do konca odkrili. Prepričan sem, da vsak izmed vas odkriva, kako se je njeno bogastvo zakoreninilo v Cerkvah, ki jih nosite v srcih. Kot prvi učenci, ki jih je Jezus poslal na svoj misijonski projekt, tudi mi lahko navdušeno pripovedujemo, »o vsem, kar smo naredili« (prim. Mr 6,39).

Vseeno pa moramo biti pozorni. Nepogrešljive resničnosti človeškega življenja in življenja Cerkve niso nikoli spomenik, ampak so živa dediščina. Veliko bolj priročno jih je spremeniti v spomine, v katerih praznujemo obletnice – 50 let Medelina, 20 let Cerkve v Ameriki, 10 let Aparacide! Gre pa za nekaj drugega: varovanje in podoživljanje bogastva takšne dediščine (pater-munus) predstavljata munus naše škofovske očetovske službe za Cerkev naše celine.

Dobro veste, da obnovljeno zavedanje, da je na začetku vsega vedno srečanje z živim Kristusom, zahteva, da učenci gojijo domačnost z Njim; brez nje Gospodovo obličje otemni, poslanstvo izgubi moč, pastoralno spreobrnjenje naredi korak nazaj. Molitev in negovanje odnosa z Njim je torej najbolj neodložljiva dejavnost našega pastoralnega poslanstva.

Učencem, ki so bili navdušeni nad opravljenim poslanstvom, Jezus pravi: »Pojdite sami zase v samoten kraj« (Mr 6,31). Mi še bolj potrebujemo ta »biti sami z Gospodom«, da bi ponovno odkrili središče poslanstva Cerkve v Latinski Ameriki v sedanjih okoliščinah. Toliko je notranje in tudi zunanje razpršenosti! Zaradi številnih dogodkov, drobljenja resničnosti, trenutnosti in hitrosti sedanjosti bi lahko padli v razpršenost in praznino. Nujno moramo ponovno najti poenotenje.

Kje pa najdemo poenotenje? Vedno v Jezusu. Poslanstva ne dela trajnega navdušenje, ki vnema velikodušno srce misijonarja, čeprav je to vedno potrebno; prej je to Jezusova družba po njegovem Duhu. Če v poslanstvo ne odidemo z njim, bomo zelo hitro zgrešili pot ob nevarnosti, da svoje prazne potrebe zamenjamo z njegovo zadevo. Če razlog našega odhoda ni On, bomo hitro izgubili pogum zaradi napora poti ali zaradi odpora tistih, ki jim je poslanstvo namenjeno ali zaradi spreminjajočih se scenarijev okoliščin, ki označujejo zgodovino ali zaradi utrujenosti nog, ki je posledica zahrbtne izčrpanosti, ki jo je povzročil »sovražnik«.

Popuščanje malodušnosti, ko morebiti, potem ko je prešlo navdušenje začetkov, pride trenutek, v katerem dotikanje Kristusovega mesa postane zelo težko, ni del poslanstva. V takem položaju Jezus ne podžiga naših strahov. Ker pa vemo, da ne moremo iti k nikomur drugemu, saj ima samo On »besede večnega življenja« (Jn 6,68), moramo zaradi tega nujno poglobiti svojo poklicanost.

Kaj konkretno danes pomeni iti v poslanstvo z Jezusom v Latinski Ameriki? Prislov »konkretno« ni stilistična podrobnost, ampak spada k jedru vprašanja. Evangelij je vedno konkreten, nikdar ni vaja v jalovih spekulacijah. Dobro nam je znana ponavljajoča se skušnjava, da bi se izgubili v dlakocepstvu »učiteljev postave«, da bi se spraševali, do kod lahko gremo, ne da bi izgubili nadzor na svojim opredeljenim območjem ali domnevno močjo, ki jo zagotavljajo meje.

Veliko je bilo povedanega o »Cerkvi v trajnem stanju poslanstva«. Iti ven, oditi z Jezusom je pogoj te resničnosti. Iti ven, a z Jezusom. Evangelij govori o Jezusu, ki je, ko je izšel od Očeta, s svojimi prehodil Galilejska polja in vasi. Ne gre za nekoristno Gospodovo pot. Ko je hodil, je srečeval; ko je srečaval, se je približal; ko se je približal, je govoril; ko je govoril, se jih je dotaknil s svojo močjo; ko se je dotaknil, je zdravil in reševal. Cilj njegovega trajnega iti ven, o katerem moramo nenehno premišljevati in opraviti spraševanje vesti, je voditi k Očetu tiste, ki jih sreča. Cerkev si mora ponovno prisvojiti glagole, ki jih Božja beseda sprega v svojem božanskem poslanstvu. Iti ven, da bi srečali, ne da bi šli mimo; skloniti se brez brezbrižnosti; dotakniti se brez strahu. Gre za to, da se dan za dnem podamo na delo na njivi, kjer živi Božje ljudstvo, ki vam je bilo zaupano. Ni nam dovoljeno, da bi se pustili ohromiti klimatiziranim pisarnam, statistikam in abstraktnim strategijam. Obrniti se moramo na človeka v njegovem konkretnem položaju; ne smemo odvrniti pogleda od njega. Poslanstvo se uresničuje od telesa do telesa.

Cerkev, ki je sposobna biti zakrament edinosti
Okoli sebe vidimo toliko razpršenosti! Ne govorim samo o bogati različnosti, ki je bila vedno značilna za to celino, ampak o dinamiki razkroja. Biti moramo pozorni, da se ne pustimo ujeti tem pastem. Cerkev v Latinski Ameriki ni, kot bi imela kovčke v rokah in bi bila pripravljena oditi, potem ko jo je izropala, kakor so storili mnogi v teku časa. Tisti, ki tako delajo, z občutkom vzvišenosti in s prezirom gledajo njen mestiški obraz; domišljajo si, da so njeno dušo kolonializirali z istimi zgrešenimi in ponovno uporabljenimi formulami gledanja na človeka in na življenje; ponavljajo enake recepte, ko ubijajo bolnika, medtem ko bogatijo zdravniki, ki jih pošiljajo; ne poznajo globokih razlogov, ki so v srcu ljudstva in ki ga delajo močnega ravno v njegovih sanjah, njegovih mitih, kljub številnim razočaranjem in polomijam; politično manipulirajo in varajo njihovo upanje, za seboj pa puščajo požgano zemljo in zemljo, ki je pripravljena za večno vračanje istega tudi takrat, kadar se le-to predstavi z novo obleko. Ljudje in močne utopije so obljubljali magične rešitve, trenutne odgovore, neposredne učinke. Cerkev mora, brez človeške prevzetnosti, ob spoštovanju raznovrstnega obličja kontinenta, ki ga nima za slabost, ampak za trajno bogastvo, še naprej zagotavljati ponižno služenje resničnemu dobremu latinskoameriškega človeka. Neutrudno se mora truditi za gradnjo mostov, podirati zidove, vključevati različnost, spodbujati kulturo srečanja in dialoga, vzgajati za odpuščanje in spravo, za čut pravičnosti in za zavračanje nasilja ter opogumljati za mir. Nobena dolgotrajna gradnja v Latinski Ameriki ne more zanemariti tega nevidnega a bistvenega temelja.

Cerkev tako dobro kot le malokdo pozna modrostno enotnost, ki predhaja katerokoli resničnost v Latinski Ameriki. Vsak dan živi skupaj z moralno dediščino, na katero naslanja bivanjsko zgradbo celine. Prepričan sem, da bi, medtem ko vam govorim o tem, tej resničnosti lahko dali ime. Z njo moramo biti v nenehnem dialogu. Ne smemo izgubiti stika s to moralno osnovo, s tem življenjskim humusom, ki prebiva v srcih naših ljudi in v katerem zaznamo skoraj nerazločno in vendar istočasno zgovorno mešanico njihovih mestiških obrazov: ne samo domorodcev, ne špancev, ne luzitancev, ne afroameričanov, ampak mesticev, latinoameričanov!

Guadalupe in Aparecida sta programska izraza te Božje ustvarjalnosti. Dobro vemo, da je to del temelja, na katerem sloni ljudska pobožnost naših ljudi; je del njegove antropološke edinstvenosti; je dar, s katerim se je Bog hotel dati spoznati našim ljudem. Najsvetlejše strani zgodovine naše Cerkve so bile napisane ravno takrat, ko smo se znali hraniti iz tega bogastva in govoriti temu skritemu srcu, ki utripa,  ko kot majhna luč, goreča pod navideznim pepelom, varuje čut za Boga in za njegovo presežnost, za svetost življenja, spoštovanje stvarstva, vezi solidarnosti, veselje do življenja, sposobnost biti brezpogojno vesel.

Da bi Cerkev govorila tej duši, ki je globoka, da bi govorila globoki Latinski Ameriki, se mora neprestano učiti od Jezusa. Evangelij pravi, da je On govoril samo v prilikah (prim. Mr 4,34). Podobe, ki vključujejo in omogočijo sodelovanje, ki tiste, ki poslušajo njegovo besedo, spremenijo v like njegovih božanskih pripovedi. Sveto verno ljudstvo Latinske Amerike ne razume drugega govora o Njem. Povabljeni smo, da se na poslanstvo ne odpravimo s hladnimi zamislimi, ki se zadovoljijo z možnim, ampak s podobami, ki neprestano množijo in razvijajo svoje moči v človekovem srcu ter ga spremenijo v pšenico, vsejano v dobro zemljo, v kvas, ki poveča njegovo sposobnost iz testa dobiti kruh, v seme, ki skriva zmožnost rodovitne rastline.

Cerkev, ki je sposobna biti zakrament upanja
Mnogi tožijo o določenem pomanjkanju upanja v današnji Latinski Ameriki. Nam »tožeča senčnost« ni dovoljena, ker upanje, ki ga imamo, prihaja od zgoraj. Poleg tega dobro vemo, da je bilo latinskoameriško srce izurjeno za upanje. Kot pravi brazilski kantavtor: »Upanje je vrvohodec; na nemirni vrvi pleše s svojim dežnikom« (João Bosco, Pijanec in vrvohodec). Ko pomislimo, da se je izčrpalo, glej ga  ponovno tam, kjer bi ga najmanj pričakovali. Naše ljudstvo se je naučilo, da ga nobeno razočaranje ne more upogniti. Hodi za prebičanim in krotkim Kristusom, zna počakati, da se nebo razvedri in je trdno v upanju na svojo zmago, saj se navsezadnje zaveda, da ne pripada popolnoma temu svetu.

Brez dvoma je Cerkev v teh deželah na poseben način zakrament upanja, bedeti pa moramo nad konkretizacijo tega upanja. To je toliko bolj transcendentno, kolikor bolj mora preobraziti imanenten obraz tistih, ki ga posedujejo. Prosim vas, da bedite nad konkretizacijo upanja in dovolite mi, da vas spomnim na nekatere njegove obraze, ki so že vidni v latinskoameriški Cerkvi.

Upanje ima v latinskoameriški Cerkvi mlad obraz
Pogosto se govori o mladih – deklamirajo se statistike o kontinentu prihodnosti -; nekateri prenašajo vesti o njihovem domnevnem propadanju in o tem, kako so uspavani, drugi se okoriščajo z njihovim potrošniškim potencialom, ni jih malo, ki jim ponujajo vlogo težakov pri razpečevanju in pri nasilju. Ne pustite se ujeti takšnim karikaturam o mladih. Glejte jim v oči in iščite v njih pogum upanja. Ni res, da so pripravljeni ponavljati preteklost. Odprite jim konkretne prostore v krajevnih Cerkvah, ki so vam zaupane, vlagajte čas in sredstva v njihovo izobraževanje. Predlagajte učinkovite vzgojne programe in cilje, ki jih je treba doseči; prosite jih, kakor starši prosijo otroke, naj uresničijo svoje sposobnosti in vzgajajte njihova srca ne za površno, ampak za globoko veselje. Na zadovoljite se z govoričenjem ali z odločitvami, ki so zapisane v pastoralnih načrtih, nikoli pa uresničene. 

Pomislil sem na Panamo, na ožino tega kontinenta, na svetovni dan mladih 2019, ki ga bomo obhajali po zgledu Marije, ki je rekla: »Glej, dekla sem« in »zgodi se mi« (Lk 1,38). Prepričan sem, da se v vsakem mladem človeku skriva neka »ožina«, v srcih vseh naših mladih je kos ozkega in dolgega terena, ki ga je moč prehoditi, da bi jih vodili proti prihodnosti, ki jo pozna samo Bog in pripada samo njemu. Na nas je, da jim predstavimo dobre predloge, da bi v njih zbudili pogum, da bi skupaj tvegali za Boga in da bi kot Marija postali razpoložljivi za Boga.

Upanje ima v Latinski Ameriki ženski obraz
Ni mi treba na dolgo in široko govoriti o vlogi žene na naši celini in v naši Cerkvi. Z njenih ustnic smo se naučili vere; skoraj z mlekom njenih prsi smo pridobili poteze našega mestiškega duha in imunost za vsak obup. Mislim na domorodne matere ali »morenas«, mislim na žene po mestih in na njihovo triizmensko delo, mislim na babice katehistinje, mislim na posvečene žene in na tako obzirne »umetnice« dobrega. Brez žena bi Cerkev naše celine izgubila moč za neprestano prerajanje. Žene so tiste, ki s skrbno potrpežljivostjo prižigajo in ponovno vžigajo plamen vere. Imamo resno nalogo razumeti, spoštovati, ovrednotiti in spodbujati cerkveno in družbeno moč tega, kar uresničujejo. Spremljale so Jezusa, ki je vršil poslanstvo; niso se oddaljile od vznožja križa; v samoti so čakale, da bo noč smrti vrnila Gospoda življenja; preplavile so svet z njegovo vstalo navzočnostjo. Če hočemo novo in vitalno fazo vere na tej celini, je ne bomo dosegli brez žena. Prosim vas, ne moremo jih spremeniti v služkinje svojega trdoglavega klerikalizma; v latinskoameriški Cerkvi so vendar junakinje: v njihovem hoditi z Jezusom; v njihovem vztrajanju tudi v trpljenju njegovega ljudstva; v njihovem oklepanju upanja, ki premaga smrt; v njihovem veselem načinu oznanjevanja svetu, da Kristus živi, da je vstal.

Upanje gre v Latinski Ameriki skozi srca, um in roke laikov
Rad bi ponovil, kar sem nedavno povedal Papeški komisiji za Latinsko Ameriko. Nujno moramo premagati klerikalizem, ki Kristusu zveste laike dela otročje in siromaši identiteto posvečenih služabnikov.

Čeprav je bil vložen precejšen napor in so bili narejeni nekateri koraki, pa veliki izzivi celine ostajajo na mizi in še naprej čakajo na vedro, odgovorno, usposobljeno, daljnovidno, jasno in zavestno uresničevanje krščanskega laikata, ki bo kot veren pripravljen sodelovati pri procesih pristnega človeškega razvoja, pri utrjevanju politične in družbene demokracije, pri strukturnem premagovanju endemične revščine, pri ustvarjanju vseobsegajoče blaginje, ki temelji na trajnih reformah, ki so sposobne varovati družbeno dobro, pri premagovanju neenakosti in ohranjanju stabilnosti, pri načrtovanju trajnostnih modelov gospodarskega razvoja, ki upoštevajo naravo in resnično prihodnost človeka – ki se na izčrpa v neomejenem potrošništvu -, kakor tudi v zavračanju nasilja in v obrambi miru.

Še več: v tem smislu mora upanje vedno gledati na svet z očmi ubogih in iz položaja ubogih. Ubogi je, kakor zrno pšenice, ki umre (prim. Jn 12,24), ki pa ima moč, da razširja Božje načrte.

Samozadostno bogastvo pogosto prikrajša človekovega duha za sposobnost, da bi videl tako stvarnost puščave kot oaze, ki so v njej skrite. Ponuja odgovore iz priročnikov in ponavlja resničnosti iz talkshowov; momlja projekcijo samega sebe, ki je prazna, ne da bi se vsaj malo približala resničnosti. Prepričan sem, da se v tem težavnem in zmedenem, hkrati pa začasnem trenutku, v katerem živimo, rešitve za probleme, ki nas izzivajo, rojevajo iz krščanske preprostosti, ki se skriva mogočnim in se kaže ponižnim: čistost vere v Vstalega, toplina občestva z Njim, bratstvo, velikodušnost in konkretna solidarnost, ki prav tako privrejo iz prijateljstva z Njim.

Vse to pa bi rad povzel z izrazom, ki vam ga zapuščam kot sintezo in spomin na to srečanje. Če hočemo kot CELAM služiti naši Latinski Ameriki, moramo to narediti s strastjo. Danes je potrebna strast. V vse, kar delamo, moramo dati srce. Strast zaljubljenega mladeniča in modrega starca, strast, ki zamisli spreminja v izvedljive utopije, strast za delo naših rok, strast, ki nas spreminja v nenehne romarje v naših Cerkvah, kot je bil – dovolite, da ga omenim – sveti Toribio iz Mogroveja, ki se ni naselil na svojem sedežu: od 24 let škofovanja jih je 18 preživel v vaseh svoje škofije. Bratje, prosim vas, prosim vas za strast, za evangelizacijsko strast.

Vas, bratje škofje CELAM-a, krajevne Cerkve, ki jih predstavljate, in celotno ljudstvo Latinske Amerike in Karibov izročam varstvu Device, ki se ji priporočamo z imeni Guadalupe in Aparecida, z vedro gotovostjo, da bo Bog, ki je tej celini govoril z mestiškim in temnopoltim obrazom svoje Matere, razjasnil svojo dobrotljivo luč v življenju vseh. (Prevod: S. Z.)