Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež Frančišek med mašo: Spraviti se pomeni odpreti vrata vsem in vsaki osebi

Med sveto mašo je papež razglasil za blažena dva kolumbijska mučenca - AFP

08/09/2017 17:50

VILLAVICENCIO (petek, 8. september 2017) – Današnji dan apostolskega obiska v Kolumbiji je v znamenju sprave: z Bogom, s Kolumbijci ter s stvarstvom. Dopoldan po lokalnem času je na praznik Marijinega rojstva papež Frančišek v Villavicenciju daroval sveto mašo, med katero je za blažena razglasil dva kolumbijska mučenca. To sta Jesús Emilio Jaramillo Monsalve, škof Arauce, ter Pedro María Ramírez Ramos, škofijski duhovnik.

Praznik Marijinega rojstva sije svojo svetlobo na nas
Tvoje rojstvo, Božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog!« (Prim. Odpev k Hvaljen) Praznik Marijinega rojstva sije svojo svetlobo na nas, tako kakor se širi blaga svetloba jutranjega svita nad prostrano kolumbijsko nižino, čudovito pokrajino, katere vrata predstavlja Villavicencio, kot tudi nad bogato raznolikost njenih avtohtonih ljudstev.

Marija je prvi sijaj, ki naznanja konec noči in predvsem, dan, ki je že blizu. Njeno rojstvo nam pomaga zaslutiti ljubečo, nežno, sočutno pobudo ljubezni, s katero se Bog sklanja k nam in nas kliče v čudovito zavezo z Njim, katere nič in nihče ne bo mogel prelomiti.

Marija je znala biti prosojnost Božje luči in je odsevala blišč te luči v svojem domu, ki ga je delila z Jožefom in Jezusom, ter tudi v svojem ljudstvu, v svojem narodu, ter v tistem skupnem domu vsega človeštva, ki je stvarstvo.

Naše zveličanje ni sterilno, ampak konkretno
V evangeliju smo prisluhnili Jezusovemu rodovniku (prim. Mt 1,1-17), ki ni zgolj seznam imen, ampak živa zgodovina, zgodovina ljudstva, s katerim je Bog hodil in nam je tako, da je postal eden izmed nas, želel naznaniti, da se po njegovih žilah pretaka zgodovina pravičnih in grešnikov, da naše zveličanje ni sterilno zveličanje, iz laboratorija, ampak konkretno, življenja, ki gre naprej. Ta dolg seznam nam govori, da smo majhen del velike zgodovine in nam pomaga, da si ne bi preveč domišljali, kako pomembni smo; pomaga nam, da se izognemo skušnjavi nejasnih spiritualizmov, da se ne bi odvrnili od konkretnih zgodovinskih koordinat, ki jih moramo živeti. Poleg tega vključuje v našo zgodovino zveličanja tiste najtemnejše ali najbolj žalostne strani, trenutke bridkosti in zapuščenosti, ki so primerljivi z izgnanstvom.

Evangelij na začetku opozori na žene, ki so začrtale smer ter zapisale zgodovino
Omemba žena – nobena izmed tistih, ki so zapisane v rodovniku, ne pripada hierarhiji velikih žena v Stari zavezi – nam omogoča posebno približanje: one so tiste, ki v rodovniku naznanjajo, da se po Jezusovih žilah pretaka poganska kri ter spominjajo na zgodbe marginalizacije in podrejenosti. V skupnosti, kjer še vedno prevladujejo patriarhalne in maskilistične drže, je prav oznaniti, da se evangelij začne tako, da opozori na žene, ki so začrtale smer ter zapisale zgodovino.

Odgovor Marije, Jožefa in Jezusa ...
In med vsem tem, Jezus, Marija in Jožef. Marija je s svojim velikodušnim »da« dopustila, da je Bog vzel nase to zgodovino. Jožef, pravičen mož, ni dovolil, da bi ga ponos, strasti in gorečnost pognali izven te svetlobe. Zaradi načina pripovedi mi pred Jožefom izvemo, kaj se je zgodilo Mariji; on sprejme odločitve ter s tem pokaže svojo človeško vrlino še preden mu je pomagal angel in preden je razumel vse, kar se je dogajalo. Zaradi plemenitosti njegovega srca podredi dejavni ljubezni vse to, česar se je naučil v postavi; in danes, v tem svetu, v katerem je psihološko, besedno ter telesno nasilje nad ženo očitno, se Jožef kaže kot lik spoštljivega, občutljivega moža, ki se kljub temu, da ni imel vseh informacij, odloči za Marijin ugled, dostojanstvo in življenje. V njegovem dvomu glede tega, kako naj ravna na najboljši možen način, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.

... zgled poti sprave. Reči »da« celotni zgodovini, jo napolniti z lučjo evangelija
To kolumbijsko ljudstvo je Božje ljudstvo; tudi tukaj lahko izdelamo rodovnike, polne zgodb, mnoge izmed njih polne ljubezni in luči; druge polne konfliktov, žalitev, tudi smrti ... Mnogi izmed vas lahko pripovedujejo o izkušnjah izgnanstva in zapuščenosti! Koliko žena je šlo v tišini naprej samih in koliko mož si je v dobro vseh prizadevalo, da bi dali na stran sovraštvo in zamero, v želji, da bi združili pravičnost in dobroto! Kaj bomo storili, da bomo dopustili, da vstopi svetloba? Katere so poti sprave? Kakor Marija, reči »da« celotni zgodovini, ne le enemu delu. Kakor Jožef, dati na stran strasti in ponos; kakor Jezus Kristus, sprejeti, vzeti nase to zgodovino, saj ste tukaj vi, vsi Kolumbijci, tukaj je tisto, kar smo ... in to, kar Bog more storiti z nami, če rečemo »da« resnici, dobroti, spravi. In to je mogoče le če, naše zgodbe greha, nasilja in bojev napolnimo z lučjo evangelija.

Ena dobra oseba je dovolj za to, da obstaja upanje
Sprava ni abstraktna beseda; če bi bila, bi prinašala samo nerodovitnost oziroma oddaljenost. Spraviti se pomeni odpreti vrata vsem in vsaki osebi, ki so živele dramatično stvarnost spopada. Kadar žrtve premagajo razumljivo skušnjavo maščevanja, postanejo najbolj verodostojni protagonisti procesov izgradnje miru. Potrebno je, da imajo nekateri pogum, da naredijo prvi korak v tej smeri, ne da bi čakali, da ga storijo drugi. Ena dobra oseba je dovolj za to, da obstaja upanje! In vsak izmed nas je lahko ta oseba! To ne pomeni ne priznavati razlik in nesoglasij ali se pretvarjati, da ne obstajajo. Ne pomeni opravičevati osebne ali strukturalne krivice. Sprava ne more služiti temu, da bi se prilagajali krivičnim situacijam. Kakor je učil sv. Janez Pavel II., »je srečanje med brati, ki so pripravljeni premagati skušnjavo egoizma ter se odpovedati poskusom kvazipravičnosti; je sad močnih, plemenitih in velikodušnih čustev, ki vodijo k vzpostavitvi sobivanja, utemeljenega na spoštovanju vsakega posameznika in vrednot, ki so lastne vsaki civilni družbi«. (Pismo salvadosrkim škofom, 6. avgust 1982). Sprava se zato uresničuje in utrjuje s prispevkom vseh, omogoča graditi prihodnost ter povečuje upanje. Vsakršno prizadevanje za mir brez iskrenega prizadevanja za spravo bo neuspešno.

Nova mučenca sta izraz ljudstva, ki želi izstopiti iz močvirja nasilja ter mržnje
Evangeljsko besedilo, ki smo ga slišali, doseže vrhunec s tem, ko imenuje Jezusa Emanuel, Bog z nami. Tako, kot Matej začne svoj evangelij, ga tudi zaključi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28.20) Ta obljuba se uresničuje tudi v Kolumbiji: msgr. Jesús Emilio Jaramillo Monsalve, škof Arauce, in duhovnik Pedro María Ramírez Ramos, mučenec iz Armera, sta znamenje tega, izraz ljudstva, ki želi izstopiti iz močvirja nasilja ter mržnje.

V tem čudovitem okolju je na nas, da rečemo »da« spravi
V tem čudovitem okolju je na nas, da rečemo »da« spravi; da bo »da« vključeval tudi našo naravo. Ni naključje, da smo dopustili, da so se tudi nad njo razvnele naše posedovalne strasti, naše hlepenje po tem, da bi si jo podvrgli. Eden izmed vaših rojakov lepo poje: »Drevesa jokajo, priče so mnogim letom nasilja. Morje je rjavo, meša kri z zemljo.« (Juanes, Minas piedras). Nasilje, ki tli v človeškem srcu, ranjenem zaradi greha, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih.« (prim. Ludato si', 2) Na nas je, da rečemo »da« kakor Marija ter z njo opevamo »čudovita Gospodova dela«, ker kakor je obljubil našim očetom, pomaga vsem ljudstvom in vsakemu ljudstvu, pomaga Kolumbiji, ki se danes želi spraviti ter njenim potomcem za vedno.

 

08/09/2017 17:50