2017-09-08 06:00:00

Papež med mašo v Bogoti: Postati močna mreža, ki vse zbira v enotnost


BOGOTA (petek, 8. september 2017) – Vrhunec prvega dneva papeževega obiska v Kolumbiji je bila sveta maša, ki je v četrtek popoldan po lokalnem času potekala v parku Simóna Bolívarja v Bogoti. V skladu s tematiko dneva Obrtniki miru, pospeševalci življenja, jo je sveti oče daroval za mir in pravičnost. V homiliji je razmišljal ob odlomku o klicu prvih apostolov iz evangelija po Luku:

Pomen obale in morja
»Evangelist spominja, da se je klic prvih učencev zgodil ob obali Genezareškega jezera, tam, kjer so se zgrinjali ljudje, da bi poslušali glas, ki jih je mogel usmeriti in razsvetliti; prav tako je to kraj, kjer ribiči zaključijo svoje naporne dneve, ko želijo priskrbeti hrano, da bi živeli življenje brez pomanjkanja, dostojno in srečno. Ta odlomek je edini v Lukovem evangeliju, kjer Jezus uči ob tako imenovanem Galilejskem morju. Na odprtem morju se mešata goreča želja po rodovitnosti dela ter razočaranje zaradi nekoristnosti neuspešnih naporov. Glede na eno od starodavnih krščanskih razlag morje predstavlja tudi brezkončnost, kjer sobivajo vsa ljudstva. Vendar pa zaradi svoje razburkanosti in temačnosti spominja tudi na vse tisto, kar ogroža človeški obstoj ter ima moč, da ga uniči.«

Jezusova Beseda ima moč, da spreobrne srca
»Podobne izraze uporabljamo, ko želimo opredeliti množice: morje ljudi. Tisti dan je imel Jezus za seboj morje in pred seboj množico, ki mu je sledila, ker ve, da ga človeška bolečina pretrese in ker ve za njegove pravične, globoke, gotove besede. Vsi pridejo, da bi ga poslušali; v Jezusovi Besedi je nekaj posebnega, kar nikogar ne pusti ravnodušnega; njegova Beseda ima moč, da spreobrne srca, da spremeni načrte in zamisli. Gre za Besedo, ki jo potrjujejo dejanja, ne gre za zaključke, ki so zapisani za mizo, za hladne izraze, ki so oddaljeni od bolečine ljudi; zato je Beseda, ki zagotavlja varnost na obali kot tudi v nestabilnosti morja.«

Kolumbija: hrepeneje po besedi življenja, pa tudi temne sence
»To ljubljeno mesto, Bogota, in ta čudovita dežela, Kolumbija, predstavljata mnoge človeške prizore, ki so opisani v evangeliju. Tukaj so množice, ki hrepenijo po besedi življenja, ki bi s svojo lučjo razsvetlila vsa prizadevanja in pokazala smisel in lepoto človeškega obstoja. Te množice moških in žensk, otrok in ostarelih, bivajo na zemlji nepredstavljive rodovitnosti, ki bi mogla dati sadove za vse. Vendar pa so tudi tukaj, kakor na drugih koncih sveta, temne sence, ki grozijo življenju in ga uničujejo: sence krivice in družbene neenakosti; korupcijske sence osebnih ali skupinskih koristi, ki egoistično in brez zadržkov uporabljajo to, kar je namenjeno v blagor vseh; sence pomanjkanja spoštovanja človeškega življenja, ki vsakodnevno pokosi življenja mnogih nedolžnih, katerih kri vpije v nebo; sence žeje po maščevanju ter sovraštva, ki s človeško krvjo omadežuje roke tistih, ki vzamejo pravico v svoje roke; sence tistih, ki so neobčutljivi za bolečino tolikih žrtev. Vse te sence Jezus razprši in uniči s svojim ukazom v Petrovem čolnu: "Odrini na globoko!" (Lk 5,4)«

Kakor Peter, moremo tudi mi zaupati v Učitelja
»Lahko se zapletamo v neskončno dolge razprave, seštevamo neuspele poskuse ter naštevamo napore, ki so šli v prazno; kakor Peter, vemo, kaj pomeni izkušnja dela brez kakršnegakoli učinka. Tudi ta narod pozna to stvarnost, ko je imel v obdobju šestih let, v začetku 19. stoletja, 16 predsednikov in je drago plačal svoje razdeljenosti (obdobje t.i. »nespametne države«); tudi Cerkev v Kolumbiji je izkusila neuspešna in brezplodna pastoralna prizadevanja ... vendar pa moremo, kakor Peter, tudi mi zaupati v Učitelja, čigar Beseda budi rodovitnost celo tam, kjer so zaradi človeških senc tolika prizadevanja in trudi brezplodni... Peter je človek, ki odločno sprejme Jezusovo povabilo, ki pusti vse in mu sledi, da bi se preoblikoval v novega ribiča, čigar naloga je voditi svoje brate v Božje kraljestvo, kjer življenje postane polno in srečno.«

Skupnost v Kolumbiji poklicana postati močna mreža, ki vse zbira v enotnost
»Vendar pa ukaz, naj vrže mreže, ni namenjen samo Simonu Petru; on je moral odriniti na globoko, kakor tisti, ki so v vaši domovini prvi prepoznali to, kar je najnujnejše, tisti, ki so prevzeli pobude za mir, za življenje. Metanje mrež prinaša odgovornost. V Bogoti in v Kolubiji je na poti ogromna skupnost, ki je poklicana postati močna mreža, ki zbira vse v enotnost; delati za zaščito in skrb človeškega življenja, posebej takrat, ko je bolj krhko in ranljivo: v materinem telesu, v otroštvu, v starosti, v primerih posebnih potreb ter v situacijah socialne izključenosti. Tudi množice, ki živijo v Bogoti in v Kolumbiji, lahko postanejo resnične žive skupnosti, pravične in bratske, če poslušajo in sprejmejo Božjo besedo. Iz teh evangeliziranih množic bodo izšli mnogi moški in ženske, ki bodo postali učenci ter bodo mogli z resnično svobodnim srcem slediti Jezusu; moški in ženske, ki bodo sposobni ljubiti življenje v vseh njegovih obdobjih, ga spoštovati, pospeševati.«

Poklicati vse, da nihče ne bi ostal pod oblastjo viharjev
»Potrebno je, da pokličemo drug drugega, da drug drugemu pomignemo, kakor ribiči, da imamo ponovno drug drugega za brata, sopotnika, družabnike tega skupnega podjetja, ki je domovina. Bogota in Kolumbija sta istočasno obala, jezero, odprto morje, mesto, skozi katerega je šel in gre Jezus, da bi podaril svojo prisotnost in svojo rodovitno besedo, da bi nas izpeljal iz senc ter nas ponesel k luči in življenju. Poklicati druge, vse, da nihče ne bi ostal pod oblastjo viharjev; omogočiti vstopiti v čoln vsem družinam, ki so svetišče življenja; dati prostor skupnemu dobremu nad nizkotnimi ali lastnimi koristmi, poskrbeti za najšibkejše z zavzemanjem za njihove pravice.«

Jezus nas vabi, naj odrinemo na globoko
»Peter izkusi svojo majhnost, veličino Jezusove Besede in dejanja; Peter pozna svoje šibkosti, svoje zaganjanje in umikanje, kakor ju poznamo tudi mi, kakor jo pozna zgodovina nasilja in razdeljenosti v vašem ljudstvu, ki nas ni vedno našel pripravljenih za to, da bi z njim delili čoln, viharje, neprijetnosti. Vendar pa, kakor je storil s Simonom, nas Jezus vabi, naj odrinemo na globoko, spodbuja nas, naj podelimo tveganje, naj pustimo svoje egoizme ter mu sledimo; naj pustimo strahove, ki ne prihajajo od Boga, ki nas paralizirajo in upočasnjujejo nujo, da bi bili graditelji miru, pospeševalci življenja.« 

»'Odrini na globoko', je rekel Jezus. Učenci so drug drugemu pomignili, da bi se vsi skupaj zbrali v čolnu. Da bi tako bilo tudi za to ljudstvo.«








All the contents on this site are copyrighted ©.