Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 23. nedeljo med letom

Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). - RV

09/09/2017 09:22

V evangeljskem odlomku iz Matejevega evangelija ljubezen deluje kot počelo, ki združuje kristjane ter hkrati stori, da njihovo enoglasno molitev usliši nebeški Oče. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). Glagol, ki ga je evangelist uporabil 'soglasna' je v grščini 'synphonesosin', se nanaša na simfonijo, soglasje src. To pa je to, kar je Bogu pri srcu. Od soglasja v molitvi je torej odvisno ali jo bo nebeški Oče sprejel. Prositi skupaj pa pomeni tudi korak naprej k edinosti med tistimi, ki prosijo. Nikakor pa to ne pomeni, da bo Božji odgovor kakor koli pogojen z našo prošnjo. Dobro vemo, da je želenja edinost odvisna predvsem od volje Boga, katerega načrt in velikodušnost presegata človekovo razumevanje, njegove prošnje in pričakovanja.

Če poglobljeno pogledamo te evangeljske stavke, bolje razumemo razlog, zakaj bo Oče pozitivno odgovoril na prošnjo krščanske skupnosti. Jezus namreč pravi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20). Zaradi Jezusove navzočnosti postane molitev tistih, ki so zbrani v njegovem imenu, učinkovita. Ko se kristjani zberejo k molitvi, je Jezus sam med njimi. Oni so tako eno z Njim, ki je edini Srednik med Bogom in ljudmi. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega koncila navaja ravno ta stavek iz evangelija, da bi nakazala enega od dveh načinov Kristusove navzočnosti: »Ko Cerkev moli in poje psalme, je navzoč Tisti, ki je obljubil: 'Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi'« (Mt, 18,20) (B 7). Po vstajenju je Kristus učencem zagotovil, da bo »z njimi vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Njegova navzočnost v skupnosti učencev ter njihova molitev zagotavljata učinkovitost molitve in sicer tako zelo, da je obljubil: »Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 18,18).

Angelus, 11. september 2011
Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost. Če torej moj brat greši proti meni, se moram v moči krščanske ljubezni najprej osebno pogovoriti z njim ter mu predočiti, da to, kar je rekel ali storil, ni dobro. Ta način delovanja se imenuje bratsko opominjanje. Le ta pa ne sme biti odziv na utrpelo žalitev, temveč mora izhajati iz ljubezni do brata. Sveti Avguštin razlaga: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata«(Govori 82,7).

In če te brat ne posluša? Jezus v današnjem evangeliju nakaže stopnjevanje: najprej se vrniti k njemu z dvema ali tremi osebami ter se z njim pogovoriti, da bi se jasneje zavedal tega, kar je storil. Če pa kljub temu zavrne opomin, je potrebno povedati skupnosti. Če pa ne posluša niti skupnosti, mu je potrebno dati okusiti razdor, ki ga je on sam povzročil, tako, da se ga izloči iz skupnosti. Vse to kaže na to, da je na poti krščanskega življenja potrebna soodgovornost. Vsak, ki se zaveda lastnih omejitev in napak, je povabljen, da sprejme bratsko opominjanje, prav tako pa, da on s to posebno uslugo pomaga drugemu.

Naslednji sad ljubezni v skupnosti je soglasnost v molitvi. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20). Osebna molitev je gotovo pomembna, še več nujna. Pa vendar, Gospod zagotavlja svojo navzočnost v skupnosti, ki je zbrana in soglasna, pa naj bo še tako majhna, saj s tem odseva resničnost Troedinega Boga, ki je popolno občestvo ljubezni. Origen pravi, da se moramo vaditi v tej 'sinfoniji', v tem soglasju znotraj krščanske skupnosti. Vaditi se moramo bodisi v bratskem opominjanju, ki sicer zahteva veliko ponižnosti in preprostosti srca, bodisi v molitvi, da se bo dvigala Bogu iz skupnosti, ki je resnično zbrana v Kristusu.

09/09/2017 09:22