2017-09-09 18:30:00

Papež med mašo v Medellinu o treh držah v hoji za Jezusom


MEDELLIN (sobota, 9. september 2017) – Večina današnjega dneva med papeževim obiskom Kolumbije je namenjena mestu Medellin. Tokratna rdeča nit dneva je Krščansko življenje Jezusovih učencev. Sveti oče je dopoldan po lokalnem času na god sv. Petra Klaverja daroval sveto mašo na letališču Enriqueja Olaya Herrerre. Ob tej priložnosti so na prizorišče prinesli sliko Device svečnice (Virgen de la Candelaria), zavetnice Medellina. V homiliji je papež razmišljal ob današnjem evangeljskem odlomku ter predstavil tri drže, ki jih moramo oblikovati v svojem življenju v hoji za Jezusom. To so: iti k bistvu, prenoviti se ter vključiti se.

Hoja za Jezusom je od prvih učencev zahtevala veliko napora za prečiščenje
Dragi bratje in sestre, v četrtek smo pri maši v Bogoti prisluhnili, kako je Jezus poklical svoje prve učence; ta del Lukovega evangelija, ki se začne s tisto pripovedjo, doseže vrhunec s klicem dvanajsterih. Na kaj spominjajo evangelisti med tema dvema dogodkoma? Da je ta pot hoje za Jezusom od njegovih prvih učencev zahtevala veliko napora za prečiščenje. Zaradi nekaterih predpisov, prepovedi in zapovedi so se čutili varne; zaradi opravljanja določenih obredov in običajev niso bili nemirni, da bi se vprašali: Kaj je všeč našemu Bogu? Jezus, Gospod, jim pokaže, da biti pokoren pomeni hoditi za Njim ter da jih ta hoja postavlja pred gobavce, hrome, grešnike. Te stvarnosti so zahtevale veliko več kakor le nek recept, določeno pravilo.

Ključne drže v hoji za Jezusom: iti k bistvu, prenoviti se ter vključiti
Naučili so se, da hoja za Jezusom prinaša druge prioritete, drugačne presoje o tem, kaj pomeni služiti Bogu. Za Gospoda, in tudi za prvo skupnost, je najpomembneje, da se tisti, ki se imamo za njegove učence, ne navežemo na neko določeno ravnanje in običaje, zaradi katerih naš način življenja bolj spominja na življenje nekaterih farizejev kot pa na Jezusovo. Jezusova svoboda se zoperstavlja pomanjkanju svobode takratnih pismoukov, ki so bili paralizirani zaradi rigoristične razlage in izpolnjevanja postave. Jezus se ne ustavi ob navidezno »pravilnem« udejanjanju; On dopolni postavo in nas zato želi postaviti v tisto smer, v tisti način hoje za njim, ki predpostavlja iti k bistvu, prenoviti se ter vključiti se. To so tri drže, ki jih moramo oblikovati v našem življenju učencev.

Iti k bistvu: iti v globino; živa izkušnja Boga in njegove ljubezni
Prva, iti k bistvu. Ne pomeni »prekiniti z vsem« tistim, kar se nam ne prilagodi, saj tudi Jezus ni prišel, »razvezat postave, temveč dopolnit«. (prim. Mt 5,17); pomeni iti v globino, v to, kar je pomembno in ima vrednost v življenju. Jezus uči, da odnos z Bogom ne more biti hladna navezanost na pravila in zakone; še manj izpolnjevanje določenih zunanjih dejanj, ki ne vodijo k resnični spremembi življenja. Tudi naše življenje Jezusovih učencev ne sme temeljiti le na navadi, na tem, da imamo krstni list, ampak mora izvirati iz žive izkušnje Boga in njegove ljubezni. Življenje Jezusovih učencev ni nekaj statičnega, ampak nenehno približevanje Kristusu; ne gre za preprosto navezanost na razlago nekega nauka, ampak za izkušnjo Gospodove prijateljske, žive in dejavne prisotnosti; za stalno pripravništvo preko poslušanja njegove Besede. In ta Beseda, kot smo slišali, se udejanji v konkretnih potrebah naših bratov: to je lahko lakota najbližjih, kot smo slišali v današnjem evangeliju (prim. Lk 6,1-5), ali bolezen, o kateri Luka pripoveduje v nadaljevanju.

Prenoviti se: potrebna sta žrtev in pogum; nenehna prenova Cerkve
Druga beseda, prenoviti se. Kakor je Jezus »pretresal« pismouke, da bi izstopili iz svojih togosti, zdaj tudi Cerkev »pretresa« Duh, da bi zapustila svoje udobnosti in navezanosti. Ne smemo se bati prenove. Cerkev se nenehno prenavlja – Ecclesia semper reformanda. Ne prenavlja se samovoljno, ampak utemeljena in trdna v veri, neomajna v upanju evangelija, o katerem je slišala (prim. Kol 1,23). Za prenovo sta potrebna žrtev in pogum; ne zato, da bi se čutili boljši ali brez napak, ampak da bi mogli bolje odgovoriti na Gospodov klic. Gospodar sobote, razlog za obstoj vseh naših zapovedi in pravil, nas vabi, naj premislimo o predpisih, kadar je v igri hoja za Njim; ko nas njegove odprte rane, njegov krik po lakoti in žeji pravičnosti sprašujejo ter narekujejo nove odgovore. V Kolumbiji je veliko situacij, ki od učencev zahtevajo, naj živijo na način, kot je živel Jezus, posebej ljubezen, ki se kaže v nenasilnih dejanjih, spravi ter miru.

Vključiti se: pomagati, da se tisti, ki so lačni Boga, nasitijo
Tretja beseda, vključiti se. Vključiti se, tudi če bi se komu to lahko zdelo umazati se. Kakor je David skupaj s svojimi stopil v tempelj, ker so bili lačni, in kakor so šli Jezusovi učenci na žitno polje ter jedli klasje, tako smo mi danes povabljeni k rasti v srčnosti; k rasti v evangeljskem pogumu, ki izvira iz zavedanja, da je mnogo tistih, ki so lačni, lačni Boga, dostojanstva, ker jim je bilo odvzeto vse. Kot kristjani jim moramo pomagati, da se nasitijo Boga; ne jim preprečevati ali prepovedovati tega srečanja. Ne moremo biti kristjani, ki nenehno postavljajo napis »prehod prepovedan«, niti misliti, da je ta prostor moja last, si prisvojiti nekaj, kar nikakor ni moje. Cerkev ni naša, pripada Bogu; on je gospodar templja in žetve; za vse je prostor, vsi so povabljeni, da bi tukaj med nami našli svojo hrano. Mi smo preprosti »služabniki« (prim. Kol. 1,23) in ne smemo biti tisti, ki preprečujejo to srečanje. Nasprotno, Jezus nas prosi, kakor je storil s svojimi učenci: »Vi jim dajte jesti.« (Mt 14,16) To je naše služenje. Dobro ga je razumel Peter Klaver, ki se ga danes spominjamo pri bogoslužju in ga bom jutri počastil v Kartageni. »Suženj črncev za vedno« je bilo geslo njegovega življenja, ker je kot Jezusov učenec razumel, da ne more ostati ravnodušen ob trpljenju najbolj zapuščenih in sramotenih v njegovem času ter da mora narediti nekaj, da bi ga olajšal.

Prizadevati si za formacijo misijonarskih učencev
Bratje in sestre, Cerkev v Kolumbiji je poklicana, da bi si z večjo srčnostjo prizadevala za formacijo misijonarskih učencev, kot smo predlagali škofje, ki smo bili leta 2007 zbrani v Aparecidi. Učencev, ki bodo znali videti, presojati in delovati, kakor je predlagal latinskoameriški dokument, ki izvira s tega področja (prim. Medellin, 1968). Misijonarskih učencev, ki znajo videti, brez podedovanih kratkovidnosti; ki opazujejo realnost z Jezusovimi očmi in srcem, ter jo presojajo od tam; in ki tvegajo, ukrepajo, se angažirajo.

Ostanite trdni in svobodni v Kristusu, oznanjujte ga z velikim veseljem
Vse do tukaj sem prišel prav zato, da bi vas potrdil v upanju in veri evangelija: ostanite trdni in svobodni v Kristusu – trdni in svobodni v Kristusu, saj nam vsa trdnost v Kristusu daje svobodo – tako, da ga boste odsevali v vsem, kar delate: z vsemi svojimi močmi objemite hojo za Jezusom, spoznajte ga, dovolite, da vas On pokliče in pouči. Iščite ga v molitvi in dovolite, da vas najde v molitvi. Oznanjujte ga z največjim možnim veseljem.

Prosimo, da bi bili misijonarji, ki vsem prinašajo luč in veselje evangelija
Prosimo našo Mater, Marijo »svečnice«, naj nas spremlja na naši poti učencev, da bi bili s tem, ko svoje življenje polagamo v Kristusa, preprosto misijonarji, ki vsem prinašajo luč in veselje evangelija.








All the contents on this site are copyrighted ©.